Najstniki potrebujejo potrditev, ne le kritiko

Odzivi staršev se v najstništvu začnejo ponotranjati, kar pomeni, da se način, kako starši govorijo z najstnikom, sčasoma spremeni v način, kako najstnik govori sam s seboj. Če so ti odzivi pretežno kritični, hladni ali zavračajoči, se oblikuje notranji glas, ki mladostnika spremlja tudi takrat, ko staršev ni več zraven. Prav zato imajo ponavljajoča se sporočila v tem obdobju globlje in trajnejše posledice, kot se zdi na prvi pogled.

Starši običajno kritizirajo, ker jih skrbi, ker želijo otroka zaščititi ali usmeriti. Težava pa nastane, ko kritika postane prevladujoč način stika oz. ko pogovori z najstnikom večinoma potekajo okoli napak, neuspehov, razočaranj ali opozoril. Najstnik v takšnem odnosu ne ločuje več med sporočilom o vedenju in sporočilom o sebi. Razvojno gledano še nima dovolj stabilne identitete, da bi kritiko doživel kot informacijo, temveč jo doživlja kot oceno lastne vrednosti. Tako se postopoma v njem utrjuje občutek, da je v odnosu viden predvsem takrat, ko nekaj naredi narobe.

Zavračanje v najstništvu pa ni nujno odkrito – pogosto se kaže v starševski odsotnosti zanimanja, v neodzivnosti, v utrujenem vzdihu, v nenehnem nezadovoljstvu ali v primerjanju z drugimi. V tem obdobju se razvija občutek identitete, ki temelji na dveh vprašanjih: ali sem vreden odnosa in ali sem sprejet takšen, kot sem. Ko najstnik znova in znova doživlja zavračanje, se začne oblikovati notranje prepričanje, da mora za sprejetost nekaj dokazovati ali pa se popolnoma umakniti. Oboje vodi stran od avtentičnega razvoja.

Najstniki se na dolgotrajno kritiko in zavračanje ne odzivajo enotno. Nekateri se zaprejo vase, postanejo tišji, previdnejši in manj izrazni. Drugi reagirajo z uporom, jezo ali provokacijo. Pomembno je razumeti, da sta oba odziva izraz iste stiske. Umik pomeni poskus zaščite: če se ne izpostavim, ne morem biti zavrnjen. Upor pa je poskus ohranjanja občutka moči in identitete: če sem že zavrnjen, bom vsaj viden. Noben od teh odzivov ni znak razvajenosti ali nehvaležnosti, temveč signal, da najstnik ne doživlja odnosa kot varnega.

Ko se kritika ponavlja brez uravnoteženja z zanimanjem, toplino in potrditvijo, jo najstnik začne doživljati kot resnico o sebi. Ta notranji glas lahko v odraslosti prevzame obliko pretirane samokritičnosti, strahu pred napakami ali občutka, da nikoli ni dovolj dober.

Takšni posamezniki so pogosto zelo odgovorni, prilagodljivi in uspešni, a hkrati notranje negotovi. Njihova samopodoba je pogojena z dosežki ali potrditvijo drugih. V odnosih se lahko bojijo zavrnitve ali pa težko postavljajo meje, saj so se naučili, da je ljubezen povezana s prilagajanjem.

Najstnik potrebuje jasne meje, a prav tako občutek, da je kot oseba vreden odnosa, tudi kadar razočara. Razvojno gledano je to obdobje, ko se uči ločevati med napakami in lastno vrednostjo, pri tem pa potrebuje odraslega, ki to ločevanje zmore. Ko starš kritiko uravnoteži z zanimanjem, spoštovanjem in poslušanjem, najstniku sporoča, da odnos ni pogojen s popolnostjo.

V najstništvu starševska moč ne izhaja več iz nadzora, temveč iz odnosa. Nenehna kritika in zavračanje lahko začasno ustvarita navidezno disciplino ali popoln upor, redko pa vodita v notranjo zrelost. Odnos, ki prenese napake, konflikte in razlike, pa najstniku omogoča, da odraste v osebo z notranjim občutkom vrednosti, ne glede na mnenja drugih.

Viri: FamilyLives / EmpoweringParents