Ko najstnik noče več na družinske počitnice: kako razumeti in ohraniti stik

Otrok, ki je še pred nekaj leti z iskrico v očeh pomagal pri pakiranju, zdaj jasno izraža nezanimanje ali celo odpor do skupnih počitnic. Kaj se dogaja? Se odnos ohlaja? Ga izgubljamo? Ta sprememba predstavlja pomemben mejnik v odnosu med staršem in odraščajočim otrokom.

Čeprav je ta sprememba lahko za marsikaterega starša boleča, gre za povsem naraven mejnik v procesu odraščanja. Ta trenutek lahko postane tudi povabilo k preoblikovanju odnosa, večji vzajemnosti in spoštovanju otrokovega razvoja.

Najstniško obdobje je čas velikih premikov, pa tudi čas preoblikovanja družinskih odnosov. Mnogim staršem se zdi, kot da jim otrok naenkrat polzi iz rok: če je še včeraj iskal bližino in gradil družinske spomine, zdaj pogosto zapira vrata sobe, odgovarja z enozložnicami in se umika iz skupnih dejavnosti. Zavrnitev počitnic z družino pa je le eden vidnejših izrazov te spremembe. A čeprav je to za starša lahko boleče, v ozadju praviloma ne tiči zavračanje ljubezni, temveč potreba po razvoju lastne identitete. Najstnik se v tej fazi začne psihološko ločevati od staršev, kar pomeni, da ne želi več, da bi mu bila svet in resnica razložena samo skozi njihove oči, temveč hoče gledati s svojimi. Ta proces ločevanja je normalen, zdrav in razvojno nujen, čeprav na prvi pogled morda deluje kot upor.

Če bi znal ubesediti, bi najstnik dejal: Želim, da me vidite kot nekoga, ki ni več otrok. Še vedno vas imam rad, a iščem sebe. In to iščem tudi zunaj vas.

Proces ločevanja je poln notranjih nasprotij. Najstnik si po eni strani želi neodvisnosti, svobode, ločenosti, a po drugi strani še vedno hrepeni po občutku varnosti, ljubljenosti in pripadnosti. Ta dvojnost je pogosto vir zmedenosti tako za najstnike kot za njihove starše. Od tod tudi nihanja v vedenju: en dan si želi vaše bližine, naslednji dan vas odriva. Lahko reče, da ne gre z vami na počitnice, a si morda hkrati potiho želi, da ga razumete, da vprašate, zakaj in da se pogovorite z njim kot z odraslo osebo.

Erik Erikson, pionir razvojne psihologije, je puberteto opredelil kot ključno obdobje oblikovanja identitete - iskanje odgovora na vprašanje Kdo sem, ločeno od tega, kar mi pravijo drugi. Ob tem pa najstnik hkrati išče občutek pripadnosti. Gre za naraven spopad med jaz sem sam svoj in še vedno želim čutiti, da pripadam. Ta ambivalenca se lahko izraža tudi skozi odpor do družinskih struktur, kot je denimo zavrnitev skupnih počitnic.

Če želimo to fazo podpreti, moramo kot starši zdržati dvoje: spustiti in hkrati ostati čustveno prisotni. To pomeni ne vsiljevati bližine, ampak ustvarjati prostor, kjer je varno, da nas najstnik spet poišče, ko bo pripravljen. To ni prekinitev odnosa, temveč preobrazba.

Namesto odziva iz jeze ali razočaranja se lahko zavestno odločimo za odziv, ki gradi zaupanje in spoštuje otrokovo rast. V nadaljevanju je nekaj iztočnic, ki so lahko v pomoč.

Namesto očitkov ali prepričevanja ga raje povabite k pogovoru iz zanimanja - Pomembno mi je razumeti, kako doživljaš počitnice z nami. Kaj bi ti v tem trenutku najbolj ustrezalo? Ustvarite prostor, kjer se otrok lahko izrazi brez strahu pred obsojanjem. Morda boste presenečeni, kako veliko vam bo pripravljen povedati, če začuti, da ga resnično poslušate.

Namesto stališča tako bo, ker smo družina in ker smo tako rekli, raje ponudite možnosti:

Bi bilo lažje, če bi šel le del počitnic z nami? Bi bilo drugače, če bi imel več prostora zase? Če bi lahko povabil prijatelja? Tak pristop najstniku pokaže, da ga vidite kot enakovrednega sogovornika in da spoštujete njegove potrebe.

Družinske počitnice so le ena od oblik povezovanja in kakovostno preživetega časa. Včasih boste morda lažje gradili stik skozi druge, manj zavezujoče oblike – npr. skupne obroke, iskrene pogovore na sprehodu, skupno gledanje serije, pomoč pri šolskem projektu ali nevsiljivo zanimanje za njegov svet. Povezanost ni odvisna od kraja, temveč od kakovosti stika. In ta se lahko zgodi tudi med vsakdanjimi opravili, če je v njem toplina, prisotnost in sprejetost.

V puberteti postanejo vrstniki osrednje ogledalo, v katerem mladostnik preverja, kdo je. Povezanost z vrstniško skupino ni upor proti družini, ampak razvojno zdrav izraz iskanja lastne identitete.

Če starš spoštljivo prizna to potrebo in celo pomaga najti ravnotežje med družinskim in vrstniškim svetom, bo najstnik veliko lažje ostal čustveno povezan tudi z družino.

Eno najdragocenejših daril, ki jih lahko najstniku date, je spoštovanje njegove samostojnosti brez pogojevanja ljubezni. Ko začuti, da ga ne držite z občutki krivde, ampak ga vidite in razumete v njegovi rasti, se bo lažje vračal - in to ne iz dolžnosti, temveč iz želje po povezanosti.

Včasih največ naredimo za odnos, ko s spoštovanjem stopimo korak nazaj, da najstnik začuti, da sme stopiti korak naprej.

Viri: Parents / Child Mind Institute