Kako lahko najstniku pomagamo preoblikovati FOMO v JOMO?

FOMO je občutek tesnobe, negotovosti ali žalosti ob misli, da drugi doživljajo nekaj, česar sam ne. Najstniki so še posebej dovzetni za ta občutek zaradi:

- občutljivega razvojnega obdobja, kjer je pripadnost vrstnikom pomemben del oblikovanja identitete,

- močne potrebe po primerjanju, kar je še okrepila prisotnost družbenih omrežij,

- strahu pred izključenostjo, ki lahko v najstništvu pomeni skorajda eksistencialno bolečino,

- razvijajočega se občutka sebe, zato svojo vrednost pogosto presojajo na podlagi odzivov okolice.

Poleg tega FOMO v mladostniku pogosto aktivira vprašanja, kot so: Ali sem dovolj zanimiv? Sem sprejet? Kaj če me pozabijo?

Znaki niso vedno očitni, pogosto pa vključujejo: nenehno preverjanje telefona in občutek nelagodja, če so brez povezave; nezmožnost reči "ne" povabilom, tudi kadar so utrujeni ali nimajo volje; zavist ali potrtost ob objavah drugih (npr. zabave, druženja) ter pretirana potreba po vključenosti, tudi na račun lastnega počutja.

Ko mladostniku pomagamo preoblikovati FOMO v JOMO, mu ne pomagamo le pri soočanju z družbenimi pritiski, temveč ga učimo življenjskih veščin samoregulacije, samopoznavanja in samospoštovanja.

JOMO ni uporništvo ali pasivnost, ampak je zavestna odločitev, da ne sledimo vsemu, kar se dogaja, zato da ostanemo zvesti sebi. Gre za sposobnost, da mladostnik prepozna: Nisem del vsega in to je v redu. Lahko sem sam/a in v tem najdem svoj mir. Ni mi treba vedno slediti drugim. To je tudi ena ključnih nalog v obdobju odraščanja: razviti občutek sebe - kdo sem in v kaj verjamem, ne da bi se le prilagajal drugim.

Ključno je, da mladostniku pomagamo razvijati notranjo varnost in samozaupanje, ki mu omogočata, da se odloča iz sebe – ne iz strahu, da bo kaj zamudil.

1. Normalizirajmo neprijetne občutke in jih ne zanikajmo.

Namesto da minimiziramo njegove občutke (npr. Saj nič ne zamujaš, pretiravaš.), raje ovrednotimo: Razumem, zakaj imaš občutek, da nekaj pomembnega poteka brez tebe. Tako ustvarimo prostor za pogovor, kjer ni treba skrivati notranje stiske.

2. Poudarimo vrednost notranje orientacije.

Pomagajmo najstniku pri razmisleku: Ali grem zato, ker si to res želim, ali ker nočem biti izključen/a? Takšna vprašanja krepijo notranji dialog in spodbujajo avtonomnost, ki je ključna v obdobju adolescence.

3. Podpirajmo spoštovanje telesa in čustev.

Najstniku pomagajmo prepoznavati in spoštovati telesne ter čustvene signale, npr. utrujenost, potrebo po miru ali odpor do določenih aktivnosti. Ko se nauči zaupati sebi, se lažje odloča v skladu s sabo in ne z zunanjimi pritiski.

4. Spodbujajmo zdravo uporabo tehnologije.

Spodbujajmo zdravo uporabo tehnologije - ne z grožnjami ali omejevanjem, temveč z ustvarjanjem alternativ: skupni čas brez ekranov, pogovori, tišina, spontanost. Prostor brez stalnih dražljajev pomaga mladostniku zaznati, kaj v resnici potrebuje.

5. Delimo lastne izkušnje.

Povejte, kdaj ste se kot odrasla oseba naučili nekaj izpustiti, reči ne ali ohraniti mir in kako dragoceno je bilo to za vas. Avtentičnost in vzor starša imata močnejši vpliv kot katerikoli nasvet.

Za razmislek lahko mladostniku ponudimo vprašanja, ki razvijajo notranjo orientacijo: Kako se počutiš, ko kaj izpustiš? Katere stvari te izčrpavajo tudi, če so "kul"? Kdaj si nazadnje rekel ne in bil ponosen nase? Ko najstnik razvije sposobnost, da občutek varnosti, vrednosti in izpolnjenosti črpa iz stika s sabo in ne iz zunanjih dražljajev ali potrditve okolice, naredi ključen korak na poti k čustveni zrelosti in avtonomiji.

Viri: Common Sense Media / Greater Good Science Center