Kaj si najstnice resnično želijo od staršev?

Ashani Dante, ustanoviteljica organizacije The Flourish Journey, ki že več let dela z najstnicami, opozarja, da si te deklice predvsem želijo, da jih starši preprosto poslušajo in jim stojijo ob strani.

Najstnice se nahajajo na prehodu – niso več majhne punčke, a tudi še niso odrasle ženske. Gre za zahtevno obdobje, polno dvomov, čustvenih vzponov in padcev ter iskanja svojega mesta v svetu. Ashani je v svojem delu skozi leta slišala številne zgodbe – o bolečini, strahovih, modrosti, pa tudi o občutku osamljenosti in nerazumevanja.

Mnogi starši še vedno vztrajajo pri starem pristopu – popravljanju, predpisovanju pravil in nadzoru. Toda najstnice si želijo nekaj povsem drugega: da jih starši poslušajo in so prisotni, ne da bi jih obsojali ali nadzorovali.

V eni izmed delavnic je Ashani dekletom postavila vprašanje, kaj bi najraje povedale svojim staršem. Odgovori so bili iskreni in jasni:

"Samo želimo živeti svoje življenje."

"To je prvič, da nekaj poskušamo."

"Odrasli mislijo, da ne zmoremo, ampak zmoremo."

Najstnice ne želijo, da se starši umaknejo, ampak da preidejo v drugačno vrsto odnosa – odnosa, ki temelji na zaupanju, sočutju in podpori, kjer imajo prostor za napake in učenje.

Ashani poudarja, da zaupanje in povezanost ne nastaneta s popolnostjo staršev, ampak s pravočasno in resnično prisotnostjo. Ko starši prisluhnejo, ne da bi obsojali ali popravljali, se vzpostavi zaupanje, ki je osnova za odprt dialog in zdrav odnos.

Najstnice pogosto nosijo veliko bremena, a ga skrivajo za masko močnice ali upornice. Te maske služijo kot zaščita pred ranljivostjo. Starši potrebujejo potrpežljivost in radovednost, da počasi, korak za korakom, odkrivajo resnične občutke svojih hčera.

Če tvoja hči ni pripravljena deliti svojih misli, to ni nujno znak nezaupanja. Zaupanje se gradi postopoma, v drobnih trenutkih, kot so preprosta vprašanja o dnevu, skupno preživljanje časa, poslušanje najljubše glasbe ali spoštovanje tišine.

Pomembno je ustvariti varno okolje, kjer se hči počuti dovolj sproščeno, da se lahko odpre. Prav tako je ključno razumeti, da sta jeza in izbruh čustev pogosto znak notranjega boja in ne osebni napad na starše.

Včasih lahko najstnice potrebujejo tudi pomoč zunanjih strokovnjakov, kot so terapevti ali svetovalci za duševno zdravje. Če opaziš, da se tvoja hči zapira ali se sooča z resnimi čustvenimi težavami, je pomembno, da ji pomagaš poiskati dodatno podporo.

Starševstvo naj bo manj o nadzoru in popravljanju, več pa o ustvarjanju prostora, kjer se najstnica lahko razvija v svojo najboljšo različico. Prisotnost, poslušanje in razumevanje so najboljši darovi, ki jih lahko starši podarijo.

Najstnice potrebujejo starše, ki jim stojijo ob strani brez obsojanja, ki verjamejo v njihovo sposobnost soočanja s težavami in jim dovolijo, da napake vidijo kot del učenja. Takšen odnos gradi samozavest, čustveno varnost in močno vez, ki lahko prebrodi najtežje preizkušnje najstniških let.

Vir: mamamia