Ideje za počitnice z manj ali nič "scrollanja"

Kako se doma brez nepotrebnih sporov dogovoriti za manj časa na telefonu, zakaj je dolgčas lahko koristen ter kje najstniki med počitnicami najdejo družbo in dejavnosti brez zaslonov? Odgovarjajo Manca Kok iz Zavoda Nora, centra Logout, Mateo Hočurščak in Urška Arnšek, vodji mladinskih programov pri Mladih zmajih, ter Neža M. Slosar, načelnica za odnose z javnostmi pri Zvezi tabornikov Slovenije.

Za mirnejše počitnice z manj zasloni je ključno, da so starši usklajeni, da pravila napovejo vnaprej ter da se o njih pogovorijo v pravem trenutku in ne sredi konflikta, poudarja Manca Kok, mag. psih., svetovalka pri Zavodu Nora, Centru pomoči pri prekomerni rabi interneta Logout. Najstniki lažje sodelujejo, če razumejo namen: da omejitve niso kazen, temveč skrb za njihovo dobro, varnost in ravnovesje med digitalnim in "resničnim" življenjem.

Najstniku je treba pojasniti, da počitnice niso čas brez pravil in neomejenih digitalnih aktivnosti. Pomaga tudi, da starši poudarijo, da so počitniška pravila časovno omejena, da veljajo za počitnice, nato pa se ritem vrne na običajno stanje. Ključno pa je, da najstniku dopustijo aktivno vlogo pri dogovorih. Namesto "od jutri nič telefona" je veliko boljše vprašanje v slogu: "Želimo imeti dvourni odmor od naprav – kdaj bi ti izbral te ure?" Tako najstnik dobi občutek soustvarjanja pravil, ne prisile.

Pomembno je tudi, da starši ne uporabljajo dvojnih meril. Če sami pogosto segajo po telefonu, bodo težko zahtevali zmernost pri otroku. Omejitve lažje delujejo, če najstnik pri starših vidi trud in smisel ter občuti, da ga želijo zaščititi, ne kaznovati.

Velika ovira prav tako nastane, kadar starši do digitalnih vsebin pristopijo z zgražanjem ali posmehom, češ da "gre samo za zapravljanje časa". Tak odziv najstniku sporoča, da je nekaj, kar je njemu pomembno, za starše neumno, zato bo rabo bolj verjetno prikrival, tudi takrat, ko bi se mu na spletu zgodilo kaj neprijetnega. Staršem ni treba poznati vseh aplikacij in trendov, priporočljivo pa je, da so radovedni in vprašajo najstnika: "Kako uporabljaš aplikacijo? Kaj ti je pri igri všeč in kaj ti gre na živce? Komu slediš na družbenih omrežjih? Kateri videoposnetki se ti zdijo pretirani ali neprimerni? Komu lahko zaupaš na spletu?" Če starši česa ne razumejo, je iskreno priznanje neznanja boljše kot sodba, ker gradi zaupanje in odnos, je pojasnila sogovornica iz Logouta.

Ko najstnik zavrača omejitve, je koristno, da je dogovor čim bolj konkreten: kje in kdaj so naprave dovoljene, kdaj je čas brez zaslonov (npr. med obroki), kam se telefon odloži zvečer ter kakšne so posledice za upoštevanje in neupoštevanje dogovora. Pri posledicah Manca Kok svetuje predvsem realnost: starši naj ne grozijo s kaznimi, ki jih ne bodo izpeljali, saj najstnik hitro ugotovi, da ne mislijo resno. Hkrati naj ostanejo jasni in sočutni; naj razumejo, da bo najstniku težko, vendar naj pojasnijo, da dogovor potrebujemo za otrokovo dobro.

Kaj pa, ko je najstniku dolgčas? "Pogosto slišim, da ni kaj za početi. Velja predpostavka, da moramo otroka motivirati, aktivirati, v resnici pa je zelo pomembno, da starši otroku omogočijo izkušnjo dolgčasa," meni Manca Kok. "Predvideva se, da so počitnice čas za neprestano zabavo. Seveda naj se mladostnik med počitnicami igra, uživa in odpočije, vendar ni cilj, da mu je ves čas zabavno in udobno. Namesto tega lahko starši otroku omogočijo odkrivanje novih zanimanj in premagovanje strahov – tudi pred dolgčasom," je prepričana.

Če najstnik pove staršem, da je brez telefona v stiski, izgubljen in ne ve, kaj bi sam s sabo, se lahko po njenih besedah odpre priložnost za kakovosten stik ter skupno aktivnost, na primer sprehod. Hkrati pa ni naloga staršev, da otroka ves čas motivirajo ali mu izbirajo dejavnosti; priporočljivo je, da se najstnik odloča in usmerja sam. Dolgčas ni nujno slab, saj lahko najstniku pomaga razvijati toleranco do neprijetnega občutka, stik s sabo, veselje do raziskovanja in ustvarjalnost ter občutek, da se zna usmerjati tudi brez takojšnje digitalne nagrade. Prav tako mu nudi pravi počitek. Pomembno je namreč razbiti mit, da je "scrollanje" enako počitku: veliko mladostnikov (in odraslih) po dolgi rabi zaslonov čuti več utrujenosti, razdražljivosti in manj motivacije, ne pa večje regeneracije.

Dobro je poznati tudi opozorilne znake, kdaj raba zaslonov ni več le navada, ampak lahko vodi v zasvojenost. Manca Kok opozarja, da naj starše zaskrbi, če najstnik telefon uporablja predvsem za pomirjanje in tolažbo, če brez njega ne zmore jesti ali zaspati, če se čas rabe vztrajno povečuje in je miselno ves čas pri napravi, če upadata koncentracija in vztrajnost ali če opušča hobije, druženje in dejavnosti, ki so ga prej veselile, samo zato, da je lahko na zaslonu. Resen opozorilni znak so težave s spanjem, saj se hitro prelijejo v razdražljivost, brezvoljnost in slabše funkcioniranje čez dan. Preizkus je lahko dogovorjen, omejen del dneva brez naprav; če najstnik tega nikakor ne zmore in se ob tem pojavljajo močna stiska, izbruhi ali umik, je čas za spremembe in ukrepe ter po potrebi strokovno pomoč. Tudi pri Logoutu nudijo brezplačno podporo v stiski zaradi prekomerne rabe digitalnih naprav.

Podobno izkušnjo imajo tudi v mladinskih centrih – mladih od zaslonov ne premaknejo prepovedi, temveč odnos, zgled in dovolj privlačne alternative. Vodji mladinskih programov pri Mladih zmajih, Mateo Hočurščak (mobilni mladinski center Ljuba Drago) in Urška Arnšek (Četrtni mladinski center Črnuče), opažata, da mladih od zaslonov ne "odvlečemo" z moraliziranjem ali prisilo, temveč z zgledom, jasnimi dogovori in dovolj zanimivimi drugačnimi možnostmi. Če odrasli sami ves čas preverjamo telefon, težko pričakujemo drugačno ravnanje od najstnikov. Zato je dobro, da si doma, pa tudi v skupini, ustvarimo trenutke za druženje, igre, sprehode, izlete in druge zabavne skupne dejavnosti.

Mateo Hočurščak se spominja tudi primera, ki dobro pokaže, kako močna je lahko navezanost na telefon. Ko so na avtobusu uvedli dogovor o "ZMAJšani" uporabi telefonov, se je en fant raje usedel ven pod pingpong mizo. Čeprav je deževalo, je raje sedel zunaj na tleh s telefonom v roki, kot da bi se pridružil igram v notranjosti. Njegovo početje kaže, da prepoved sama po sebi ne deluje; mladim je treba hkrati ponuditi dejavnost, ki jih zanima in pritegne, v kateri lahko sodelujejo, se pokažejo, nekaj ustvarijo ali se povežejo z drugimi. Tudi ta fant je sčasoma začel sodelovati in postopno za čedalje dlje časa odlagal telefon.

Urška Arnšek je dodala, da so mladinski centri odprti prostori, kjer mladih ne silijo k odlaganju telefonov, ampak jih skušajo postopno usmerjati v druge dejavnosti in tudi v pametno rabo naprav. Tako računalnik ali telefon kdaj uporabijo za kviz, glasbo, učenje ali ustvarjanje, ne le za pasivno "scrollanje". Po izkušnjah sogovornice prav tako pomaga, če mladi v skupini dobijo določeno vlogo: recimo sodelujejo pri pripravi aktivnosti, vodijo igro, usmerjajo mlajše ali sami izberejo vsebino pogovora. Tako se jim povečata občutek pripadnosti in samozavest.

Za počitniški ritem pa poudarjata, da ni narobe, če najstniki zjutraj spijo dlje. Pomembneje je, da je v dnevu dovolj gibanja, druženja in vsaj nekaj odgovornosti, hkrati pa tudi omejen čas pred zasloni, predvsem pa, da del dneva načrtujemo skupaj z njimi. Namesto nadzora in prepovedi bolj priporočata, da mladostnike vprašamo, kaj bi radi počeli. Kot drugo priporočilo pa svetujeta tudi večere brez zaslonov, saj prispevajo k bolj kakovostnemu in mirnejšemu spancu.

Če mladim zmanjka idej, kam in s kom bi preživljali prosti čas, imajo dobro možnost v mladinskih centrih. Pri Mladih zmajih so odprti vse leto, tudi med počitnicami. Večina dejavnosti je brezplačnih, mladi pa lahko pridejo, se vključijo v igre in ustvarjalnice, se družijo, pogovarjajo ali pa samo skupaj preživljajo čas. Pogosto spletejo prijateljstva ter spoznajo nova zanimanja in hobije, si zgradijo samozavest in dobijo občutek pripadnosti.

Ko pa najstniki potrebujejo res izrazit odmik, najbolj pritegnejo programi, kjer so v ospredju narava, skupina, veščine in odgovornost. Taborniki najstnikom med počitnicami ponujajo dejavnosti, ki jih potegnejo izza zaslonov v družbo, naravo in zabavo. Pri popotnikih in popotnicah ter gozdovnikih in gozdovnicah (približno od 5. oziroma 6. razreda dalje do 21. leta) so počitniški programi pogosto zasnovani kot tabori skozi različne letne čase – pozimi so zimovanja, jeseni jesenovanja in spomladi spomladovanja, poleti pa osrednji dogodek predstavlja letno taborjenje, ki traja približno 10 dni do dveh tednov. Gre za nekajdnevne odhode v naravo, kjer se mladi učijo praktičnih veščin in hkrati razvijajo odgovornost, je pojasnila Neža M. Slosar, načelnica za odnose z javnostmi Zveze tabornikov Slovenije.

Pravila glede uporabe telefonov niso povsod enaka, saj je veliko odvisno od posameznega društva oziroma rodu. A izhodišče je, da je tehnologija del vsakdana in zato načeloma ne velja popolna prepoved. Je pa res, da taborniki pogosto jemljejo telefon kot orodje – podobno kot žepni nož lahko koristi, a zahteva zrelo in varno rabo. Ključni cilj je, da je poudarek na doživljanju narave, učenju veščin in odnosih, telefon pa naj se uporablja čim manj in čim bolj smiselno.

Če se mladostnik upira omejitvam, se pri tabornikih najprej pogovorijo in skušajo razumeti ozadje. Po besedah Neže M. Slosar je včasih razlog čisto praktičen (potreba po stiku s starši), včasih pa gre za nelagodje, negotovost ali težavo, ki jo "telefon" samo prikriva. Zato se vodniki praviloma lotijo stvari mehko ter "ena na ena" preverijo, zakaj nekdo potrebuje telefon, in skušajo najti rešitev, namesto da bi prepovedali. Pristop po njihovih izkušnjah bolje deluje; mladi se hitreje vključijo v skupino in začnejo telefon odlagati sami od sebe, posebej ko je program zanimiv in se počutijo sprejete.

Ko najstniki zares odložijo telefone in teden dni živijo drugače, se pogosto pokažejo zelo konkretne spremembe: vzpostavijo bolj pristen, neposreden stik, so bolj prisotni "tukaj in zdaj", opazijo več detajlov in drobnih stvari v naravi ter so tudi bolj občutljivi za druge in njihove stiske. Pri tabornikih opažajo, da čas v naravi brez zaslonov krepi samozavest, notranji mir in občutek povezanosti s sabo in z drugimi. Pridruži se jim lahko vsak, rodove imajo po vsej Sloveniji. Najbolje je poiskati najbližji rod na zemljevidu oziroma prek spletnih kontaktov in jim pisati.

Če najstnik med počitnicami išče "nedigitalno" družbo, je možnosti več, kot se zdi na prvi pogled. V številnih krajih so na voljo brezplačne ali subvencionirane počitniške aktivnosti, ki jih organizirajo občine in javni zavodi (mladinski programi, športne ure, ustvarjalnice, delavnice), pa tudi društva in zveze – od športnih, planinskih in kulturnih društev do prostovoljskih organizacij, skavtov in tabornikov. Koristen vir so tudi knjižnice, mladinski centri in drugi javni prostori za mlade, kjer se med počitnicami pogosto zvrstijo bralni izzivi, dogodki ali pa nudijo varen prostor za druženje.

A velikokrat je najlažje začeti kar pri prijateljih, sošolcih ali sosedih: dogovor na igrišču za nogomet, košarko ali odbojko, vožnja s kolesom, sprehod, pohod ali kratek izlet v bližino. Doma pa so lahko brez telefonov tudi povsem običajni popoldnevi ali večeri ob družabnih igrah, kuhanju, ustvarjanju, glasbi, plesu ali skupnem filmu. Smisel ni popolna prepoved tehnologije, temveč počitnice, v katerih je dovolj gibanja, druženja v živo in pravega počitka.