Fenomen hikikomori: ko se mladostnik umakne v svoj svet

Izraz hikikomori izvira iz Japonske in pomeni tisti, ki se umika. Gre za pojav, pri katerem posameznik, najpogosteje mladostnik ali mlajši odrasli, vztraja v dolgotrajni socialni izolaciji, brez aktivnega sodelovanja v šolskem in socialnem življenju. Prvič je bil prepoznan na Japonskem v 90. letih, širi pa se tudi v zahodni svet.

Velja poudariti, da pri hikikomoriju ne gre nujno za prisotnost duševne motnje. Večina posameznikov nima diagnoze, kljub temu pa živijo v stanju, ki izrazito vpliva na njihovo psihološko, socialno in razvojno delovanje:

- zapustijo šolo ali delo,

- skoraj ne odidejo od doma, včasih niti iz sobe,

- imajo obrnjen dnevno-nočni ritem,

- večino časa preživijo za ekranom,

- postopoma prekinejo vse pomembnejše socialne stike.

Biti starš mladostniku v tovrstnem stanju je zahtevno, saj so pogosti občutki nemoči, krivde, jeze in izključenosti. Ključno je, da starši poiščejo strokovno podporo.

Fenomen hikikomori ni več kulturno vezan zgolj na vzhodno Azijo. Raziskave in klinična opažanja iz različnih evropskih držav opozarjajo na porast mladih, ki se zaradi občutka preobremenjenosti, pritiska in socialne negotovosti umikajo iz aktivnega življenja. Velik vpliv imajo tudi digitalna okolja, ki nudijo virtualno nadomestitev stikov in aktivnosti, vendar brez pravega občutka pripadnosti ali smisla.

Povsem normalno je, da se mladostnik občasno umakne, postane bolj skrivnosten ali manj komunikativen. A hikikomori presega tovrstne spremembe. Gre za kronično, vseobsegajoče umikanje, brez jasne volje za ponoven stik z okoljem.

Mladostnik doživlja občutke nevrednosti, sramu ali neuspeha in ima strah pred zavrnitvijo, kritiko, neuspehom. Čuti, da v sistemu ni prostora za njegovo avtentičnost. Izčrpan je zaradi zahtev okolja in pogosto izgubi motivacijo in smisel. Za mnoge mladostnike predstavlja popoln umik edini način, da ohrani minimalen občutek nadzora in varnosti.

Zahteve, pritiski ali racionalna prepričevanja pogosto vodijo v še globlji umik. Pomembno je, da se izogibamo primerjanju z drugimi, grožnjam, označevanju njegovega vedenja, kot denimo: len, nezrel, nesposoben ... Ključni pristopi so:

- prisotnost brez pritiska (biti v njegovi bližini brez zahtev),

- izražanje interesa brez pretiranega poseganja (Tukaj sem, ko boš pripravljen),

- jaz sporočila (Rad/a te imam in skrbi me zate),

- majhni koraki (npr. skupen ogled filma, kratek sprehod),

- sprejemanje brez pogojevanja.

Hikikomori ni le še en trendovski izraz, temveč izraz stiske, ki jo pogosto ne znamo pravočasno prepoznati, ker se dogaja tiho, za zaprtimi vrati. A pomembno je vedeti, da za zaprtimi vrati živi oseba, ki si stika želi, a ga ne zmore. Naša naloga ni, da ga na silo potisnemo nazaj v svet, ampak da ustvarimo dovolj varen prostor, v katerem bo stik znova postal mogoč in varen. Z razumevanjem, potrpežljivostjo in strokovno podporo se lahko tudi najgloblji umik postopoma preobrazi v ponoven stik z življenjem.

Viri: PsychologyToday / ScienceDirect