Moja zgodba je stara že skoraj 6 let. Odločala sem se, ali naj napišem prvo ali drugo. Pa naj bo prva, ki je osnovala našo družino.

Stara sem bila 19 let. Z možem, ki to takrat še ni bil, sva bila skupaj slabo leto, ko sva se odločila, da bi imela otroka. Mnogim se je zdelo prehitro, prijateljice v tistem času na otroka še pomislile niso, ker jim je bilo lepše brez. Normalno. Pri teh letih se malokatera odloči za družino. No, midva sva se. Par dni zatem, ko sva imela prvo obletnico, je bil test nosečnosti pozitiven. Veselje, seveda tudi malo skrbi, kako bo, ampak z dobro voljo se vse da.

Cela nosečnost je potekala super. Slabosti so trajale en teden, sicer cel dan, ampak je minilo. Malo sem imela povišan pritisk in sem 3 dni preživela v bolnici, ampak tudi to je minilo.

Pa, da se osredotočim na dan, ko se je rodila najina prva hčerkica.

Bila sem v 36. tednu. Čez dan se ni dogajalo nič, kar bi mi nakazalo, da je to dan, na katerega bom dočakala svojo srčico. Bil je čisto normalen dan, dan po božiču. Čez dan sva bila na obisku pri njegovih, z mamo sem bila pri babici in nihče ni niti slutil, da bom čez par ur rodila.

Začelo se je okoli 17. ure, ko mi je naenkrat odteklo nekaj vode. Ni je bilo veliko, tako da sploh nisem bila prepričana, če je to to. Šla sem pod tuš, se uredila in po prepričevanju mame in fanta so me le odpeljali v porodnišnico. Popadkov nisem imela, tako da so me ob 19. uri poslali v porodno sobo in mi povedali, da bomo počakali največ 12 ur, da se bodo začeli moji popadki.

Čez dve uri so se me usmilili in me priključili na umetne popadke. Vse je šlo zelo nahitro. Popadki niso bili hudi, oz. so bili hudi samo trije ali štirje, potem pa se je začelo zares. Imela sem občutek, kot da moram na stranišče, in babica je rekla: "No, pa kar potisnite!" Takrat sem se začela zavedati, da gre zares. Mislim, da sem štirikrat potisnila in naša Teja je bila zunaj. Bila je velika 47 cm in težka 2800 g, kar se mi zdi, glede na to, da je bila nedonošena, kar lepo. Kakšnih večjih težav nisva imeli, razen dojenja in zlatenice, ki pa tudi ni bila prehuda. Čez 5 dni sva odšli domov in se počasi začeli privajati na novo življenje.

Čez slabi dve leti je Teja dobila težko pričakovano sestrico Niko, pri kateri je tudi vse potekalo gladko in hitro. Nosečnost je nekako kar odbrzela mimo. Januarja 2010 se nam bo pridružil še tretji sonček in naša družinica bo popolna. Ali pa si še kaj premisliva, nikoli se ne ve.

Zgodba je prejela povprečno oceno 4,0 in se, žal, ni uvrstila v finalno tekmovanje.