Sladkorna bolezen pri otrocih: na katere prve znake naj bodo pozorni starši?

Sladkorna bolezen tipa 1 je kronična avtoimunska bolezen, pri kateri imunski sistem pomotoma napade in uničuje celice beta v trebušni slinavki, ki proizvajajo inzulin. Zato telo postopoma izgublja sposobnost njegovega proizvajanja. Inzulin je hormon, ki omogoča, da glukoza iz krvi prehaja v celice, kjer jo telo uporabi za pridobivanje energije. Če ga primanjkuje, se glukoza kopiči v krvi, celice pa je ne morejo ustrezno izkoristiti. Otroci s sladkorno boleznijo tipa 1 zato potrebujejo zdravljenje z inzulinom.

Starši najpogosteje najprej opazijo, da je otrok izrazito žejen. Po vodo posega pogosteje kot prej, pije tudi ponoči, hkrati pa pogosteje urinira. Otrok lahko večkrat vstaja zaradi obiska stranišča, včasih začne ponovno močiti posteljo, čeprav je bil prej že suh. Zaradi izgubljanja tekočine in presnovnih sprememb lahko začne izgubljati telesno težo. Kljub običajnemu ali celo povečanemu apetitu lahko shujša, postane manj živahen ali se hitreje utrudi, je opisala prof. dr. Nataša Bratina, dr. med., s Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in bolezni presnove Pediatrične klinike UKC Ljubljana.

Posebno pozornost je treba nameniti tudi drugim spremembam v otrokovem počutju. Po besedah sogovornice se pri približno tretjini otrok ob odkritju bolezni pojavijo tudi znaki diabetične ketoacidoze. Mednje sodijo utrujenost, hitro in globoko dihanje, bolečine v trebuhu, glavobol, slabost in bruhanje, v hujših primerih pa se lahko pojavijo tudi motnje zavesti. Diabetična ketoacidoza nastane, ko telo zaradi pomanjkanja inzulina začne za pridobivanje energije intenzivno razgrajevati maščobe, pri čemer nastajajo ketonska telesa, ki se kopičijo v krvi in povzročajo njeno zakisanje. Stanje zahteva takojšnje bolnišnično zdravljenje.

Prav zato je pomembno, da starši ne čakajo, da se pojavijo vsi značilni simptomi ali da otrok postane izrazito slaboten. Že kombinacija povečane žeje, pogostega uriniranja in nepojasnjenega hujšanja je razlog za takojšen posvet s pediatrom, je poudarila sogovornica.

Avtoimunski proces, ki povzroča propadanje celic beta v trebušni slinavki, se lahko začne že več mesecev ali celo let pred pojavom prvih simptomov bolezni. Zakaj se proces sproži pri posameznem otroku, še ni povsem pojasnjeno. Pri razvoju bolezni imajo lahko vlogo tudi dedni dejavniki, raziskovalci pa preučujejo še vpliv različnih okoljskih dejavnikov. Pri večini otrok pa posameznega vzroka ni mogoče določiti.

Sladkorne bolezni tipa 1 ne povzročijo starši ali otroci s svojim ravnanjem. Ne povzročijo je sladkarije, neustrezna prehrana ali pomanjkanje gibanja, prav tako je ni mogoče preprečiti zgolj s spremembo življenjskega sloga. Zdrava, uravnotežena prehrana in redna telesna dejavnost sta sicer pomembni za otrokovo splošno zdravje in dobro obvladovanje bolezni, vendar ne ustavita avtoimunskega procesa, ki povzroča sladkorno bolezen tipa 1.

Diagnoza sladkorne bolezni tipa 1 pomeni začetek novega načina vsakdanjega življenja. Otrok in njegovi starši se morajo naučiti številnih postopkov, ki postanejo del njihove rutine. Med najpomembnejšimi so spremljanje ravni glukoze, odmerjanje inzulina, načrtovanje prehrane in prilagajanje zdravljenja različnim okoliščinam.

Družine v okviru obravnave na Pediatrični kliniki pridobijo znanje o uporabi glukometra in senzorja za neprekinjeno merjenje glukoze, dajanju inzulina s posebnim injektorjem oziroma inzulinsko črpalko in štetju ogljikovih hidratov. Naučiti se morajo tudi, kako prilagajati odmerke inzulina ob telesni dejavnosti, bolezni, potovanjih, praznovanjih in drugih spremembah rutine.

Pomemben del je tudi prehransko svetovanje. Starše in otroke opozorijo na pomen zdravega prehranjevanja, ki temelji na uravnoteženi in raznoliki prehrani. Sogovornica je izpostavila mediteranski način prehranjevanja in pomen rednih obrokov, praviloma petih na dan. Sladke pijače naj nadomesti voda, sladkarije pa naj ne bodo del vsakodnevnega prehranjevanja. Cilj ni, da bi otrok živel v nenehnem odrekanju, temveč da se nauči usklajevati prehrano in zdravljenje tako, da lahko čim bolj sproščeno sodeluje v običajnih otroških dejavnostih.

Poseben pomen namenjajo tudi vrnitvi v vrtec ali šolo. Otrok mora biti tudi tam varen, vzgojitelji in učitelji pa morajo vedeti, kako ravnati v različnih okoliščinah, kako prepoznati morebitne zaplete in kako otroku pomagati pri obvladovanju bolezni.

To pogosto zahteva dodatno izobraževanje zaposlenih in ustrezno podporo, včasih tudi vključitev posebej usposobljenega spremljevalca.

V Sloveniji otrokom s sladkorno boleznijo tipa 1 in njihovim družinam podporo nudijo zdravstveni strokovnjaki in organizacije, ki že vrsto let delujejo na področju izobraževanja, ozaveščanja in povezovanja družin.

Sladkorno bolezen pri otrocih na Pediatrični kliniki UKC Ljubljana vodijo že 70 let. Sodelujejo tudi z Društvom za pomoč otrokom s presnovnimi motnjami, znanim kot Društvo Sladkorčki. V društvu skrbijo za dostopnost informacij na spletu, pomagajo družinam pri vsakodnevnem obvladovanju bolezni ter pripravljajo publikacije. Izdali so knjigo o sladkorni bolezni za družine in posebno knjigo za učitelje, pripravljajo obrazce za vodenje bolezni v šolah in vrtcih ter prehranske priročnike. Pomembno je tudi izobraževanje zdravstvenih timov in ozaveščanje širše javnosti. Znanje o bolezni je namreč treba prenesti tudi v otrokovo vsakodnevno okolje, da bo varen doma, v šoli, vrtcu, pri športu in med vrstniki – skratka povsod.

"Vodenje sladkorne bolezni ne sega le v obravnavo v bolnišnici in ambulanti," je poudarila prof. dr. Nataša Bratina. Družine se lahko srečujejo tudi na vsakoletnem družinskem srečanju, ob katerem izide glasilo Sladkorčki. V njem svoje izkušnje in življenjske zgodbe delijo ljudje s sladkorno boleznijo, zdravstveni strokovnjaki pa prispevajo strokovne prispevke. Organizirajo tudi poletni tabor za otroke s sladkorno boleznijo, ki ga endokrinološki oddelek Pediatrične klinike pripravlja ob podpori društva; leta 2027 bo minilo že 60 let od začetka te tradicije. Tabor otrokom omogoča, da se ob druženju z vrstniki učijo samostojnosti in obvladovanja bolezni v varnem okolju.

Sladkorna bolezen otroku ne preprečuje ukvarjanja s športom in aktivnega življenja, kar dokazujejo skupne tekaške aktivnosti, kot sta Hop na grad in Ljubljanski maraton, ter pohodi, med katerimi so se otroci s sladkorno boleznijo povzpeli tudi na Triglav in se udeležili mednarodnega pohoda na Rysy.

V prihodnje bi lahko pomemben korak pri zgodnjem odkrivanju bolezni predstavljalo tudi presejanje za sladkorno bolezen tipa 1. Slovenija je po besedah prof. dr. Nataše Bratine na prelomnici, saj se odpirajo možnosti za uvedbo splošnega presejalnega testiranja, s katerim bi lahko še pred pojavom prvih simptomov prepoznali otroke z zgodnjimi znaki avtoimunskega procesa oziroma povečanim tveganjem za razvoj bolezni. 

Z zgodnjim odkrivanjem bi jih lahko pravočasno spremljali in tako zmanjšali tveganje za razvoj hudih zapletov, predvsem diabetične ketoacidoze. Sogovornica je obenem izrazila upanje, da bodo prihodnja leta prinesla preboj pri zdravljenju sladkorne bolezni tipa 1 z imunointerventnimi zdravili, ki bi lahko pomagala ohraniti sposobnost telesa za lastno proizvodnjo inzulina.

Pomembno je predvsem, da starši ne prezrejo sprememb v otrokovih navadah in počutju. Če otrok nenavadno veliko pije, pogosto urinira, ponovno moči posteljo, izgublja telesno težo ali je brez pravega razloga utrujen, ne čakajte, da bodo simptomi minili sami od sebe. "Kadar opažate izrazito žejo, pitje in lulanje pri svojem otroku, če so prisotni tudi drugi nenavadni znaki, ne odlašajte – posvetujte se z zdravnikom. Ne pripisujte znakov kar na splošno stresu v šoli, poletni vročini ali razvadi. Izključiti sladkorno bolezen ali jo prepoznati čim bolj zgodaj je pomembno," je poudarila prof. dr. Nataša Bratina.

Zgodnje prepoznavanje bolezni ne pomeni le hitrejšega začetka zdravljenja, temveč predvsem manjše tveganje za nevarne zaplete. Včasih je lahko odločilna prav pozornost na nekaj navidezno običajnih sprememb pri otroku.