Otroci s posebnimi potrebami: Kje je vzrok naraščanju odločb?

Odgovore je iskala pri otrocih, starših in strokovnjakih. Njihove zgodbe razkrivajo dolge poti do diagnoz, stiske v šolskem sistemu ter pomen pravočasne in ustrezne pomoči.

Gaja Sedlaček, danes dijakinja 4. letnika gimnazije, je že zelo zgodaj čutila, da z njo nekaj ni v redu – čeprav je bila pridna in vztrajna učenka. Njene težave so se začele že v prvem razredu osnovne šole. "Že v prvem razredu sem se izgubila med nareki, nisem pisala do konca ali nisem prebrala tako dobro kot ostali. Hitro vidiš, da si drugačen – na drugačen način bereš, se učiš in razumeš," pripoveduje.

Čeprav se je učila in trudila, je za naloge porabila bistveno več časa kot vrstniki. Prav to jo je pozneje spodbudilo, da je sama predlagala testiranje. "Proti koncu osnovne šole smo šli na testiranje za disleksijo, ker sem sama opazila, da za vse porabim več časa kot drugi."

Disleksijo so ji potrdili že zgodaj, a takrat še ni dobila odločbe o usmerjanju. Do nje je prišla šele v srednji šoli. "Odločbo sem dobila šele v prvem letniku gimnazije. Vseeno pa je lažje, ker veš, zakaj porabiš več časa kot ostali."

Gaja opisuje tudi zelo konkretne težave pri branju: črke se ji začnejo tresti in vrtinčiti, ob branju na belem papirju pa ji hitro postane slabo, še posebej, ko je utrujena. Pomagajo ji pripomočki, kot so barvne folije, a pot do razumevanja same sebe je bila dolga.

Pri Matevžu so se prve težave pokazale že v vrtcu. Njegova mama Andreja Šinkovec se spominja, da jih je na možnost ADHD opozorila vzgojiteljica. "Rekla je, da je morda malček hiperaktiven in impulziven ter nam svetovala, naj kontaktiramo center za mentalno zdravje in poiščemo pomoč. Takrat se je vse začelo."

Pot do uradne obravnave in odločbe je bila dolga. Od prvih obiskov strokovnjakov do sprožitve postopka so minila skoraj tri leta. "V družini se ni nič bistveno spremenilo, v šoli pa zagotovo. Spremenilo se je dojemanje – Matevža danes gledajo drugače, ko pride do težav."

Po besedah specialnega pedagoga dr. Marka Kalana iz Svetovalnega centra so specifične učne težave pogosto napačno razumljene – tako v šolah kot v širši javnosti. "Učne težave niso samo težave z branjem, pisanjem ali matematiko. Najprej je tukaj človek – otrok, ki vidi, sliši, razume in ima močna področja. To zelo pogosto pozabljamo."

Poudarja, da otroci z odločbo niso leni, ne izkoriščajo sistema in ne iščejo posebnih privilegijev. "V visokem odstotku je odločba na pravem mestu. Pogosto pa ne pride ob pravem času. Za nekatere otroke se postopek vleče predolgo, pomoč pa je najbolj učinkovita, če pride čim prej in s pravimi strokovnjaki."

Kritičen je tudi do širšega šolskega sistema. "Imamo lepe šole, a vsebina in prilagoditve so vprašljive. Srce me boli, ko srečam otroke v drugem, tretjem ali četrtem razredu, ki rečejo: 'Ne maram hoditi v šolo.'"

O ADHD-ju po Sloveniji ozavešča tudi Matic Novak, ki opozarja na skupino otrok, ki pogosto ostanejo spregledani – tiste brez izrazite hiperaktivnosti. "Neprepoznan ADHD lahko vodi v tesnobo, depresijo in izgubo samopodobe."

Največ težav imajo prav otroci, ki niso moteči, zato jih okolica pogosto dojema kot lene, nezainteresirane ali celo kognitivno šibkejše. Sam uporablja preproste pripomočke, kot so antistresne žogice, ki mu pomagajo ohranjati pozornost. "Moji možgani delujejo tako, da se moram gibati, da lahko razmišljam. Ko sem statičen, mi pozornost hitro pobegne."

Poudarja, da morajo imeti takšni pripomočki jasen namen in pravila. "Če se uporabljajo pravilno, so pripomoček – sicer so igrača." Njegovo sporočilo otrokom, mladostnikom in odraslim je preprosto, a močno: "Ko ugotoviš, da drugi zate niso normalni in ti nisi normalen za njih, takrat veš, da si sam zase normalen. In takrat se začneš zares spoznavati."