Strokovnjakinja mag. Teja Bandel Castro, univ. dipl. psih., nam je v intervjuju odgovorila na številna vprašanja glede hiperaktivnosti, dostikrat uporabljene z izrazom ADHD. Kakšna je povezava? Izvedeli smo, kako starši lahko že dovolj zgodaj prepoznajo skupino motenj, kakšno pomoč jim lahko nudijo, kako naj se organizirajo tudi doma, kako bi bilo dobro, da je otrokov učitelj seznanjen in vsi skupaj sodelujejo, da bo otrok uspešen v šoli. Preberite si, kako ADHD enega otroka v družini vpliva na sorojenca in njegove sošolce ter kakšne bi bile ustrezne reakcije.
Kaj je hiperaktivnost? Kako se kaže oz. kakšni so znaki?
Hiperaktivnost oz. hiperkinetičnost je skupina motenj, za katere je značilno pomanjkanje vztrajnosti pri dejavnostih, hitro spreminjanje aktivnosti, težave z dokončanjem aktivnosti, nemirnost. Za hiperkinetičnega otroka so značilne tudi pogoste nezgode, so manj zadržani in pazljivi. Pri posameznikih pa lahko opazimo tudi težave v motoričnem, govornem, socialnem, čustvenem in kognitivnem razvoju.
Pri kateri starosti jo lahko starši opazijo pri otroku? Kdaj zdravnik postavi diagnozo in kako ugotovi, da ima otrok motnjo pozornosti?
Zelo različno. Nekatere mame poročajo, da je bil otrok že kot plod v nosečnosti zelo živahen, da so imele stalne slabosti ali kakšne druge težave, da je bil otrok kot dojenček zelo nemiren, se stalno gibal, shodil zelo zgodaj ipd. Drugi spet ne opazijo težav, dokler ne gre otrok v šolo, ali celo kasneje. Zdravnik (specialist otroške in mladostniške psihiatrije) ponavadi postavi diagnozo na podlagi kliničnopsihološkega pregleda, ki pokaže na motnje pozornosti ali hiperaktivnost, pogosto pa se kažejo še druge posebnosti - npr. čustvene in vedenjske, pomanjkljive socialne spretnosti. V enem od priročnikih za duševne motnje so postavili najvišjo starostno mejo za ugotavljanje ADHD pri dvanajstih letih. V klinični praksi pa veliko primerov ADHD ugotovimo tudi pri odraslih, ki niso bili nikoli diagnosticirani.
Nekateri poznajo hiperaktivnost pod izrazom ADHD. Gre za isto motnjo? Obstaja več tipov ADHD?
Da, gre se za sklop istih motenj, le v preteklosti so bile poimenovane različno glede na območje (ZDA, Evropa, Avstralija). Z izdajo posodobljenih klasifikacij duševnih motenj pa so jih poenotili. ADHD (Attention deficit/hyperactivity disorder) pomeni motnjo pozornosti in hiperaktivnosti, pri posameznem otroku pa lahko opazimo oba simptoma (kombinirani tip) ali le enega od njih. Za mlajše otroke in dečke sta bolj značilni hiperaktivnost in impulzivnost, za starejše in deklice pa motnje pozornosti.
Pri ADHD gre v osnovi za nižje delovanje tistih možganskih centrov, ki uravnavajo naše vedenje, čustvovanje, pozornost, načrtovanje, miselno in vedenjsko fleksibilnost, zmožnost odločanja in reševanja problemov (izvršilne sposobnosti). Izvršilnih sposobnosti ne smemo enačiti z intelektualnimi sposobnostmi, ki pri večini otrok z ADHD ne odstopajo v primerjavi z otroki, ki nimajo ADHD. Odnos med intelektualno opremljenostjo in izvršilnimi sposobnostmi najlažje ponazorimo z delovanjem avta. Intelekt je moč motorja, izvršilne sposobnosti pa krmilo. In slednje je tisto, ki je pri otrocih z ADHD šibkejše, moč motorja pa je ohranjena.
Se ADHD dejansko podeduje ali pridobi z odraščanjem? So lahko za to krivi tudi načini vzgoje, komunikacija med mamo in očetom?
Strokovnjaki ocenjujejo, da je večina primerov ADHD podedovanih. Tudi v klinični praksi opažam, da je ADHD, sicer ponavadi nediagnosticiran, prisoten vsaj pri enem od staršev, ki ima otroka z ADHD. Podobno sem ugotovila tudi v svoji raziskavi, ki sem jo izvedla pred nekaj leti. Pomembni so tudi drugi vplivi in interakcije, npr. večja dovzetnost možganov za poškodbe, bolezni, ki lahko imajo za posledico motnje pozornosti ali hiperaktivnost. Za ADHD niso krivi načini vzgoje ali slaba komunikacija med staršema. Je pa v družini z otrokom z ADHD ponavadi prisoten tudi vsaj eden od staršev z ADHD (neprepoznanim). V interakciji med člani družine lahko zaradi impulzivnih reakcij, znižane tolerance, stalnega stresa prihaja do manj učinkovite komunikacije, ki nato slabša odnose, lahko pa poslabša tudi simptomatiko ADHD. Načini komunikacije lahko vzdržujejo simptomatiko, namesto, da bi jo reševali.
Je hiperaktivnost pogostejša pri deklicah ali dečkih?
Ugotavljajo, da je motnja pogostejša pri dečkih (tudi do trikrat). Kritike na račun pogostejših diagnoz pri dečkih kot pri deklicah gredo predvsem na račun spoznanja, da je pri dečkih pogostejša hiperaktivnost v primerjavi z motnjami pozornosti, ki so bolj značilne za deklice. Slednje pa je težje prepoznati, sploh, če jih otrok zmore dolgo časa prikrivati, ponavadi s pomočjo višjih intelektualnih sposobnosti. Pri deklicah oz. na splošno motnje pozornosti ponavadi tudi prepoznajo kasneje in so v splošnem manj “moteče” za okolico kot hiperaktivni dečki.
Kakšne težave ima lahko otrok v šoli zaradi ADHD? Ali mu pripada posebna učna pomoč v šoli? Je drugače obravnavan?
Za postavitev diagnoze je potrebna zadostitev kriteriju, da se težave pojavljajo vsaj v dveh različnih okoljih, in to je pri otroku ponavadi doma in v šoli. Pogosto se resne težave pojavijo šele ob vstopu v šolo, kjer so zahteve po vzdrževanju dolgotrajnejše pozornosti in (motorične) mirnosti veliko višje, kot v drugih okoljih - doma ali v vrtcu. Težave v šoli so lahko najrazličnejše - od zgolj pomanjkljive pozornosti pri pouku, “sanjarjenje”, do odkritih uporov, konfliktov s sošolci in učitelji, nizkim učnim uspehom, izostajanjem iz šole itd. Pri tem naj opozorim, da otrok z ADHD v spore ne prihaja zanalašč, zavestno, ampak v medosebnih odnosih ni dovolj spreten zaradi pomanjkljive pozornosti oz. zaradi svoje hiperaktivnosti (ki ju nima pod nadzorom). S svojo omejeno pozornostjo težko upošteva vse vidike socialnih situacij, ki so ena od najbolj, če ne celo najbolj, kompleksnih situacij za človeka. Je moteč za druge, zato se nekateri učenci in učitelji odzovejo na njegovo drugačnost. Ponavadi težko najdemo vzrok oz. začetnika konfliktov in nemirov, in to niti ni namen intervenc, ki jih psihologi izvajamo. Vse vpletene skušamo informirati in opolnomočiti na ta način, da bodo lahko skupaj sobivali. Pogosto pa zaradi spleta okoliščin, pomanjkljive podpore in pomoči vsem vpletenim lahko nastanejo tako težavni odnosi, otrok z ADHD postane “grešni kozel” za vse težave v razredu ali šoli, da se starši raje odločijo za prepis otroka na drugo šolo.
Otroku z ADHD pripada učna pomoč v skladu z njegovimi težavami - podpora pri učenju s strani specialnega pedagoga oz. učitelja, več časa in mirno okolje za pisanje preizkusov, več vmesnih odmorov, krajše in lažje naloge itd. v obsegu do 5 ur na teden.
Kako pomagamo otroku z ADHD? Ali so potrebna zdravila, posebne terapije?
Strokovno pomoč otroku z ADHD oblikujemo glede na njegove trenutne potrebe, zmožnosti, primanjkljaje in zahteve s strani okolja. V prejšnjem odstavku je že bila omenjena učna pomoč in druge vrste podpore v šoli. Poleg tega pa otroci z ADHD navadno potrebujejo še pomoč pri načrtovanju in organizaciji dejavnosti, pri učenju učinkovitih strategij pomnjenja, zagotavljanju rutine in strukture ter delo z otrokovo okolico - s starši, učitelji in drugimi zanj pomembnimi osebami. Na tem mestu naj še dodam, da samo individualno delo z otrokom z ADHD na področju obvladovanja čustev, učenja socialnih spretnosti ter kaznovanje, ne delujejo. Otroku z ADHD moramo pomagati v konkretnih situacijah, predvsem tako, da skušamo predvideti potek dogodkov, zaustaviti ali preusmeriti dogajanje, če gre v nekonstruktivno smer in pa s konkretno pomočjo (npr. pri obvladovanju konfliktov) na licu mesta. Pri nekaterih ne gre drugače, kot da njegovo vedenje nagrajujemo, čeprav tudi tovrstni pristop lahko ni dolgoročno učinkovit. Le tako se bo otrok z ADHD, ob veliko ponovitvah, naučil, kako odreagirati na zanj zahtevne izzive. Če se lahko vrnem na prispodobo avta, otrokom z ADHD moramo znati pomagati pri tem, da bodo sami znali krmiliti energijo in kapacitete, ki jih premorejo. Vsekakor potrebujejo veliko več razumevanja s strani okolice in treninga, da lahko vsaj deloma usvojijo konstruktivne načine za obvladovanje svojih impulzov.
V nekaterih primerih ne gre brez zdravil, ki jih predpiše specialist otroške in mladostniške psihiatrije. Ker obstaja več vrst zdravil, ki se jih ponavadi predpisuje za ADHD, in vsa ne delujejo na enak način in v enaki meri na posameznika, jih je včasih potrebno menjati, dokler se ne najde najbolj optimalnih. Staršev je velikokrat strah stranskih učinkov, ki seveda niso zanemarljivi. Vedno je potrebno pretehtati, kaj bo prineslo več koristi kot škode - ali jemanje zdravila ali ne.
Ko postavijo diagnozo, lahko čez noč pričakujemo spremembe, če dobi otrok ustrezno obravnavo, pomoč?
Psihološka pomoč v nobenem primeru ne deluje čez noč. Sprva je potrebna natančna diagnostika močnih in šibkih področij ter značilnosti otroka in družine, ki ponavadi traja nekaj ur oz. nekaj srečanj. Nato se na podlagi stiske, o kateri otrok ali družina poročata in vseh ugotovljenih zmožnosti in značilnosti odločamo, na katerem področju bi začeli s strokovno pomočjo, pripravimo načrt in začnemo z intervencami. V smislu psihološke pomoči otroku z ADHD je nekaj mesecev intervenc enkrat tedensko šele dober začetek. Predvsem pa moramo strokovnjaki in ostali, ki so v stiku z otrokom z ADHD imeti ves čas v mislih, da otrok svojega vedenja res ne zmore obvladovati, in da tega ne dela zanalašč, kot ponavadi dobimo občutek. Tak občutek pa imamo zato, ker ob dejavnostih, ki pa otroka za ADHD zanimajo, lahko presedi ure in ure in nima težav z usmerjanjem in vzdrževanjem pozornosti. Ob zanimanju za neko vsebino namreč pride do povišanja tistih snovi v možganih, ki omogočajo boljšo osredotočenost in umirjenost (in ki so v osnovi pomanjkljive pri otrocih z ADHD). Zato je tudi pomembno čim več dejavnosti otroku z ADHD prestrukturirati tako, da pritegnejo njegovo zanimanje.
Se morajo tudi starši naučiti, kako skrbeti, motivirati, vzgajati, komunicirati z otrokom? Kako naj se sorojenci prilagodijo motnji?
Da, starši morajo vlagati velikanske napore, da lahko pomagajo otroku z ADHD v domačem okolju. Potreben je dolgotrajen trud, da se vidijo rezultati. Veliko staršev pravzaprav na tej poti izgori, kajti vzgajati otroka, ki ima ADHD v večini primerov pomeni dolgotrajen vsakdanji stres, ki prej ali slej začne puščati posledice na starših. Včasih se poslužujejo tudi manj ustreznih prijemov, včasih ne dobijo primerne strokovne pomoči. Če le imajo možnost, jim svetujem vključitev v program starševstva “Neverjetna leta”, kjer se naučijo obvladovati vedenjske in čustvene izzive v odnosu z njihovim otrokom. Vsekakor pa je nujno potrebna sočasna obravnava otroka in družine s strani različnih strokovnjakov.
Sorojenci otrok z ADHD so pogosto spregledani, kajti večina pozornosti je posvečena slednjemu. Sorojenci se spopadajo s spregledanostjo in posebno dinamiko v družini na svoj način - ali postanejo “priden” oz. popolnoma prilagojeni otroci, ki ne delajo nobenih težav, ali pa se upirajo na svoj način, da preusmerijo pozornost na svojo potrebo po stiku s staršem.
Je število otrok z ADHD z leti naraslo? Zakaj?
Obseg diagnoz se z leti veča, ne poznam pa točnih številk. Naštejem vam lahko nekaj meni znanih razlogov, zakaj se število otrok z ADHD veča. Veliko je pripomoglo vedno boljše prepoznavanje ADHD, večja usmerjenost k temu, da pomagamo otrokom z težavami in drugačno poimenovanje motnje (prej so uporabljali izraz “minimalna cerebralna disfunkcija”).
