Zakaj se sorojenci toliko prepirajo – in kaj se ob tem učijo?

Za starše so takšni prepiri lahko zelo izčrpavajoči. Hitro se pojavijo vprašanja, ali se otroci sploh imajo radi in zakaj se ne morejo preprosto razumeti. Toda pogosti konflikti med sorojenci še ne pomenijo, da med njimi ni bližine ali da je z njihovim odnosom nekaj narobe. V določeni meri so pričakovan del skupnega odraščanja in prostor, v katerem se otroci učijo pomembnih odnosnih spretnosti.

Prepir se lahko na prvi pogled vrti okoli igrače, sedeža v avtomobilu ali izbire risanke, v ozadju pa se pogosto odpira globlje vprašanje: kdo dobi več, kdo je pomembnejši in ali je zame v družini dovolj prostora. Otroci pozorno opazujejo, komu starš najprej pomaga, koga pogosteje pohvali in komu se določeno vedenje hitreje oprosti. Pri tem še ne razumejo vedno, da pravičnost ne pomeni, da vsi dobijo enako, ampak da vsak dobi tisto, kar glede na starost in okoliščine potrebuje.

Mlajši otrok denimo potrebuje več pomoči, starejši pa lahko to doživi kot znak, da je manj pomemben. Otrok z zdravstvenimi ali razvojnimi težavami zahteva več pozornosti, sorojenec pa lahko ob tem začuti, da mora biti ves čas razumevajoč in samostojen. Zato se lahko spor zaradi majhne stvari hitro napolni z občutki, ki so veliko večji od samega dogodka.

Sorojenci se med seboj vedejo drugače kot z vrstniki. Prijatelj se lahko po prepiru umakne ali se naslednji dan ne želi več igrati, sorojenec pa praviloma ostane del njihovega življenja.

Zato si otroci v tem odnosu pogosto dovolijo več. Preizkušajo, koliko vpliva imajo, kako lahko dosežejo svoje, kaj se zgodi, če vztrajajo, in ali odnos prenese njihovo jezo. Ob tem vadijo pogajanje, sodelovanje, tekmovanje in popravljanje odnosa. To ne pomeni, da je treba žaljenje, poniževanje ali fizično nasilje sprejeti kot normalen del sorojenstva. Pomeni pa, da vsak konflikt še ni nevaren in da otrokom ni treba odvzeti vsake neprijetne izkušnje.

Ko si dva otroka želita isto igračo ali imata različni predstavi o poteku igre, se srečata z nalogo, ki bo pomembna tudi v odraslih odnosih: kako uskladiti dve različni želji. Morda morata počakati, se dogovoriti za izmenjavo, prilagoditi pravila ali sprejeti, da tokrat ne bo vse po njuno. Takšne dogovore pogosto spremljajo jeza, protest in vztrajanje pri lastnem stališču, vendar otrok skozi ponavljajoče se izkušnje postopoma spoznava, da obstaja več možnih rešitev.

Če odrasli vsak spor takoj reši namesto otrok, jim sicer ponudi odgovor, ne pa nujno tudi izkušnje pogajanja. Včasih je koristneje, da ostane v bližini in jima pomaga razmišljati:

"Oba želita isto igračo. Kako bi lahko to rešila?"

"Kakšen dogovor bi bil za oba sprejemljiv?"

"Kaj lahko predlaga vsak od vaju?"

Otroci se v sporih srečujejo z jezo, ljubosumjem, razočaranjem, zavistjo in občutkom krivice. Ob pomoči odraslega se postopoma učijo ta čustva prepoznati in razumeti, kako njihovo vedenje vpliva na drugega. Otrok lahko spozna, da njegova jeza ni napačna, vendar ni vseeno, kako jo izrazi. Lahko pove, da ga je sorojenec razjezil, ne da bi ga udaril. Lahko si želi igračo zase in hkrati razume, da si jo želi tudi drugi. Lahko vztraja pri svoji meji, ne da bi drugega ponižal.

Starš mu pri tem pomaga z ubeseditvijo dogajanja:

"Jezen si, ker ti je vzela igračo, preden si končal."

"Tudi ona je razočarana, ker že dolgo čaka."

"Jeza je dovoljena, udarjanje pa ne."

Tako otrok doživi, da je njegovo čustvo razumljeno, odgovornost za vedenje pa ostaja jasna.

Dragocen del sorojenskega odnosa je tudi to, da se otroci po sporu znova zbližajo. Včasih se opravičijo, ponudijo igračo, začnejo novo igro ali preprosto čez nekaj časa znova poiščejo bližino. Otrok tako spoznava, da konflikt še ne pomeni konca odnosa. Na nekoga se lahko razjezi, se z njim ne strinja ali ga za trenutek ne mara, pa se odnos kljub temu lahko nadaljuje.

Starši včasih prehitro zahtevajo opravičilo, še preden se je otrok umiril in razumel, kaj se je zgodilo. Mehansko izrečeni oprosti starša sicer lahko pomiri, otroka pa ne nauči veliko.

Po umiritvi je boljše vprašanje:

"Kaj misliš, kako se zdaj počuti brat?"

"Kaj bi ti pomagalo, da bi se lahko spet igrala?"

"Kako bi mu lahko naslednjič povedal, naj se ustavi?"

Popravljanje odnosa ni le opravičilo. Vključuje tudi priznanje škode, drugačen dogovor in spremembo vedenja.

Otroci potrebujejo jasno in takojšnjo pomoč odraslega, kadar so prisotni fizično nasilje, nevarno vedenje, poniževanje, grožnje ali izrazito neravnovesje moči.

Posredovati je treba tudi takrat, ko je eden od otrok vedno znova v vlogi žrtve, drugi pa nad njim vzpostavlja nadzor. Če se otrok sorojenca boji, se mu nenehno umika ali nima možnosti izraziti svojega doživljanja, ne gre več le za običajno sorojensko tekmovanje.

Posebno pozornost zahtevajo ponavljajoče se žaljenje, namerno izključevanje, uničevanje stvari ter izkoriščanje starostne ali telesne premoči. Odrasli mora takrat najprej zagotoviti varnost in vedenje ustaviti, nato pa otrokom pomagati razumeti, kaj se je zgodilo.

Starši lahko v želji po umiritvi rečejo: Poglej, kako se tvoja sestra zna lepo igrati, ali Ti si starejši, zato bi moral biti pametnejši. Takšne izjave lahko kratkoročno ustavijo vedenje, dolgoročno pa povečujejo rivalstvo in občutek, da si morajo otroci starševsko naklonjenost prislužiti. Tudi pričakovanje, da mora starejši otrok vedno popustiti, lahko v njem ustvarja zamero. 

Od njega lahko zaradi večje razvojne zrelosti pričakujemo nekoliko več samonadzora, ne pa tudi, da so njegove potrebe vedno manj pomembne. Otrokom pomaga, kadar jih starši ne postavljajo v toge vloge: eden ni vedno priden, drugi pa težaven; eden ni po naravi ljubosumen, drugi pa vedno nedolžen. Vloge, ki jih otroci pogosto slišijo, lahko sčasoma začnejo tudi živeti.

Bližina in konflikt se ne izključujeta. Sorojenci se lahko močno pogrešajo, branijo drug drugega in uživajo v skupnih trenutkih, hkrati pa se vsak dan prepirajo zaradi prostora, stvari in pozornosti.

Sorojenec je lahko tekmec, zaveznik, vzornik in nekdo, ki zna pritisniti na najbolj občutljiva mesta. Njihov odnos zato ni ves čas topel in harmoničen, vendar je lahko kljub temu globoko pomemben.

Starši ne morejo zagotoviti, da bodo njihovi otroci vse življenje tesno povezani. Lahko pa ustvarjajo okolje, v katerem različna čustva niso prepovedana, nasilje ni sprejemljivo, potrebe vsakega otroka pa imajo prostor.

Družina brez vsakršnega nestrinjanja ni realen cilj. Otroci potrebujejo izkušnje, v katerih se učijo, da se lahko z drugim človekom ne strinjajo, občutijo jezo in zagovarjajo svoje potrebe, ne da bi se moral odnos zaradi tega porušiti.

Prepiri med sorojenci so lahko naporni, vendar lahko v dovolj varnem okolju postanejo tudi prostor učenja. Ob njih otroci razvijajo pogajalske spretnosti, empatijo, sposobnost prenašanja frustracije, postavljanje meja in popravljanje odnosov. Naloga staršev zato ni, da preprečijo vsak konflikt ali ga rešijo namesto otrok, temveč da ustvarijo dovolj varen okvir, v katerem se otroci učijo, kako ostati v odnosu tudi takrat, ko si želijo različne stvari.

Pomembno! Zapis opisuje običajne razvojne konflikte med sorojenci. Ponavljajoče se fizično nasilje, ustrahovanje, poniževanje ali izrazito neravnovesje moči niso običajni prepiri in zahtevajo dejavno posredovanje odraslih ter po potrebi tudi strokovno podporo.

Viri: HealthyChildrenOrg / RaisingChildrenNetwork / ChildMindInstitute