Zakaj otrok včasih "izbere" enega starša

Utrujajoč je občutek stalnega "boja", še posebej, ko otroka prevzamete iz varstva, vrtca ali obiska pri bivšem partnerju. Pripraviti se morate na novo dozo očitanja, kako nemogoč je vaš otrok, vi, ki zanj skrbite, pa očitno delate nekaj narobe. Vendar včasih se zgodi ravno nasprotno. Po prevzemu vam povedo, kako lepo je bilo, kako je vaš otrok sodeloval in kako prijeten je. Nekoliko zmedeni odpeljete otroka, misleč, ali res govorimo o istem otroku.

Sprašujete se, kako takšno otrokovo vedenje vzpostaviti tudi doma. V domačem okolju otrok na vse možne načine hitro pokaže nezadovoljstvo in izgleda, kot da je vse tegobe in težave prihranil, da jih bo reševal doma. Mama ob takšnem otrokovem vedenju pogosto občuti veliko dvoma: "Le kaj delam narobe, da se le ob meni tako obnaša? " Pomembno sporočilo, ki pomaga razrešiti krivdo in lastni dvom, naj bo: Otrok vam kaže svoje razburjenje, frustracije, jezo, strahove ... ker se ob vas počuti varno.

Vaš otrok se počuti dovolj varnega, da vam pokaže, da mu je težko in upa, da mu boste lahko pomagali. Ker svojih čustev ne zna izraziti besedno, to kaže z vedenjem. Potrebuje njemu varno osebo, ki mu bo dovolila čutiti, kar čuti, in zdržat s tem, toliko, da močno čustvo mine.

Temelj razumevanja tega pojava predstavlja teorija navezanosti, po kateri otrok razvija močno čustveno vez z osebo, ki najpogosteje in najbolj dosledno zadovoljuje njegove potrebe. Vendar se dinamika teh vezi skozi razvoj spreminja, saj otrok postopno razvija nove socialne kompetence, samostojnost in širši socialni svet.

Favoriziranje je normalen razvojni pojav ter pogosto odraz družinske dinamike. V okoliščinah konfliktnih odnosov med starši ali v situacijah, kadar otrok postane čustveni zaveznik enega starša, pri tem pa ta starš aktivno spodbuja otrokovo zavračanje drugega, to postane pomemben dejavnik otrokovega navezovanja v odnosu do staršev in hkrati močno vpliva na otrokov razvoj.

Otrok lahko s svojim vedenjem močno opozarja na problematiko, ki se skriva v odnosu med staršema. To potrjujejo primeri, ko starši otroka pripeljejo v obravnavo zaradi njegovega "problematičnega vedenja", ki pa se lahko popolnoma umiri, ko se v obravnavo vključita starša in začneta naslavljat njun odnos.

Odnos, ki ga imata starša (bodisi živita skupaj ali ločeno), močno prispeva k čustveni varnosti otroka in temu, kako bo izražal svojo naklonjenost enemu ali drugemu staršu. Zagotavljanje doslednosti in predvidljivosti otroku pomaga vzpostaviti rutino in občutek strukture, kar krepi njegovo čustveno varnost. In takrat njegove besede: "Hočem, da me da spat oči!" ne odražajo nobenih prikritih čustev ali zamer do mamice.

Otrok si želi preživeti čas z očkom, ki je bil lahko zaradi svojega dela dolgo odsoten, in želi z njim podeliti pomembno odkritje, ki ga je doživel v igri z lego kockami. Mamica naj te besede sliši kot potrditev, da se otrok počuti dobro, varno in sprejeto s strani obeh staršev in že čez nekaj dni ali ko nastopi novo razvojno obdobje bo zopet na sporedu čas z mamo.