Zakaj otrok reče "ne maram te" in kaj to v resnici pomeni

"Otrok ne uporablja vedno pravih besed, temveč tiste, ki so dovolj močne, da nosijo to, kar čuti."

Otroci še nimajo razvitega jezika, s katerim bi lahko natančno opisali svoje občutke in doživljanje. Njihov čustveni svet je pogosto zelo intenziven, a hkrati neorganiziran. Ko jih preplavi jeza, frustracija ali razočaranje, iščejo najhitrejši način, da to izrazijo, zato v takih trenutkih izberejo besede, ki nosijo največjo čustveno težo. "Ne maram te" je ena izmed njih in predstavlja bližnjico, ki nadomesti kompleksnost občutkov, ki jih otrok še ne zna razstaviti na manjše dele. Ko to razumemo, ne poslušamo več le stavka, temveč poskušamo razumeti občutek, ki stoji za njim.

Eden od paradoksov starševstva je, da otrok najtežje besede pogosto izreče prav tistemu, ob katerem se počuti najbolj varnega, saj si ob njem upa tvegati. Otrok tako nezavedno preverja: "Ali bo odnos zdržal tudi to?" Če odnos zdrži, se v otroku utrdi občutek, da je lahko viden in razumljen tudi takrat, ko ni "popoln." Takšni trenutki nikakor niso znak razpada povezanosti, temveč njen preizkus in hkrati priložnost, da se povezanost poglobi.

V ozadju teh besed se skoraj vedno skrivajo konkretni, zelo človeški občutki. Otrok ne govori o staršu kot osebi, temveč o svoji notranji izkušnji v tistem trenutku. Morda je jezen, ker je naletel na mejo. Morda je razočaran, ker ni bilo po njegovem. Morda se počuti nemočnega, nerazumljenega ali preobremenjenega z občutki, ki jih ne zna regulirati. Ker teh občutkov še ne zna jasno prepoznati ali ubesediti, jih izrazi skozi stavek, ki nosi največjo moč.

"Za besedami, ki bolijo, se pogosto skrivajo občutki, ki še nimajo svojega jezika."

Takšne besede lahko v staršu sprožijo zelo intenziven notranji odziv. Povsem naravno je, da zaboli, da se v nas prebudi želja, da bi se zaščitili, postavili mejo ali otroku razložili, da takšne besede niso sprejemljive. Nekateri starši se umaknejo, drugi se odzovejo z jezo, tretji poskušajo situacijo hitro popraviti in otroka pomiriti. Vse te reakcije imajo skupno točko: izvirajo iz lastne čustvene aktivacije. A prav v teh trenutkih otrok ne potrebuje predvsem popravka vedenja, temveč stik. Če odgovorimo iz lastne prizadetosti, lahko nehote spregledamo, da otrok v resnici kliče po pomiritvi in odnosu.

Namesto da se ustavimo pri samih besedah, se lahko poskusimo povezati z občutkom, ki jih je sprožil. Ko staršu uspe ostati dovolj miren, da lahko otroku pomaga poimenovati čustvo, otrok dobi izkušnjo, da ga nekdo vidi tudi takrat, ko sam sebe še ne razume. Takšni odzivi ne izbrišejo čustev, jih pa naredijo obvladljive.

"Otrok ne potrebuje popolnega odnosa, temveč takšnega, ki zdrži tudi njegove najtežje občutke."

Ko se starš ne odzove z zavračanjem ali kaznijo, temveč z razumevanjem in hkrati ohrani mejo, se otrok nauči se, da lahko izrazi tudi težka čustva, ne da bi pri tem izgubil odnos. To je temelj čustvene varnosti - izkušnja, da odnos ni pogojen s popolnostjo, temveč zdrži tudi v nepopolnih trenutkih. Sčasoma otrok razvija jezik tudi za svoje občutke, kar pomeni, da se namesto grobih in splošnih izrazov začnejo pojavljati bolj diferencirane besede. S tem pa raste tudi njegova sposobnost samoregulacije.

Besede, izrečene v čustveni preplavljenosti, so samo trenutek – val, ki pride in mine. Odnos pa se gradi skozi ponavljajoče se izkušnje, kjer otrok doživi, da je sprejet, slišan in hkrati voden.

Otrok, ki lahko reče "ne maram te" in ob tem ne izgubi odnosa, se uči nekaj zelo ključnega: da čustva ne ogrožajo povezanosti. In prav ta izkušnja postane temelj, na katerem bo nekoč gradil svoje odnose z drugimi in tudi s sabo.

Viri: Center for Early Childhood Mental Health Consultation / Parenting Counts