Zakaj imajo nekateri starši odpor do igre z otrokom?

Marsikateri starš ob tem občuti krivdo. Sedi na tleh med kockami, avtomobilčki ali plišastimi igračami, morda na vrtu spremlja otrokovo igro, po nekaj minutah pa ugotovi, da z mislimi ni več tam. Razmišlja o opravkih, preverja telefon ali išče razlog, da bi igro čim prej zaključil. Ob tem se hitro pojavi vprašanje: Zakaj mi je to tako težko? O odporu do igre se razmeroma malo govori, čeprav je veliko pogostejši, kot si predstavljamo. Sam po sebi še ne pomeni, da starš otroka nima rad ali da med njima ni povezanosti. Pogosto nam pove nekaj o odraslem – o njegovih izkušnjah iz otroštva, trenutni preobremenjenosti, delovanju živčnega sistema ali odnosu do spontanosti in počitka.

Otroci ne potrebujejo popolnih igralnih partnerjev, temveč odrasle, ki so čustveno prisotni. Nekaj minut iskrene in pristne pozornosti je vrednih veliko več kot ura igre, v kateri je starš le fizično prisoten, z glavo pa je drugje.

Veliko odraslih večino dneva preživi v svetu nalog, odgovornosti in načrtovanja. Razmišljamo, kaj moramo opraviti, kam moramo iti, kaj še čaka na seznamu in kako čim bolj učinkovito organizirati dan. Otroška igra pa deluje po povsem drugačnih pravilih, saj v njej ni pomemben rezultat, ni jasnega cilja in učinkovitosti. Otrok lahko deset minut pripravlja namišljeno kosilo, petnajst minut vozi isti avtomobilček po isti poti ali vztraja pri zgodbi, ki se nam zdi povsem nelogična.

Za otroka je to izjemno pomembno razvojno delo. Prav skozi simbolno igro razvija ustvarjalnost, čustveno predeluje izkušnje, razvija sposobnost reševanja problemov in razumevanje odnosov. Za odraslega pa tak način delovanja pomeni zavesten prehod iz sveta produktivnosti v svet spontanosti, kar nekaterim uspe brez težav, drugim pa predstavlja velik napor.

Način, kako doživljamo otroško igro, je pogosto tesno povezan z lastnimi izkušnjami iz otroštva.

Če je bilo v družini veliko prostora za igro, radovednost in brezskrbnost, odrasli praviloma lažje ponovno vstopi v takšno izkušnjo. Če pa je moral kot otrok zgodaj odrasti, prevzemati odgovornost, skrbeti za druge ali živeti v okolju, kjer je bilo zelo malo sproščenosti, lahko igra v odraslosti vzbuja nenavadno nelagodje. Včasih se tega sploh ne zavedamo. Starš samo občuti, da mu je neprijetno sedeti na tleh in se pretvarjati, da je plišasti medved zdravnik ali da je kavč gusarska ladja. Takšen odpor običajno ni usmerjen proti otroku, ampak proti občutkom, ki jih igra prebudi v odraslem. Simbolna igra od nas namreč zahteva nekaj, česar morda sami nikoli nismo zares doživeli – brezskrbnost, spontanost in dovoljenje, da za nekaj časa preprosto smo. Prav zato lahko pri nekaterih ljudeh odpre občutek nerodnosti, sramu ali celo notranje praznine.

Odpor do igre je lahko tudi posledica kronične utrujenosti. Starševstvo majhnih otrok pogosto spremljajo pomanjkanje spanja, nenehno usmerjanje pozornosti, usklajevanje številnih obveznosti in občutek, da moramo biti ves čas na voljo. V takšnih okoliščinah živčni sistem težje preide iz stanja budnosti in reševanja nalog v stanje sproščenosti, spontanosti in ustvarjalnosti. Takrat igra ni več prostor oddiha ali povezovanja, ampak jo možgani doživljajo kot še eno zahtevo, ki jo je treba izpolniti.

K temu prispevajo tudi osebnostne razlike med ljudmi. Nekateri odrasli se po temperamentu lažje prepustijo domišljiji in spontanosti, drugi pa se bolj varno počutijo v redu, predvidljivosti in jasni strukturi. Simbolna igra je pogosto ravno nasprotje tega – nepredvidljiva, polna hitrih sprememb in brez jasnega cilja. Otrok lahko v nekaj minutah zamenja več vlog, spremeni pravila igre ali povsem nepričakovano obrne zgodbo. Za starša, ki razmišlja bolj strukturirano, je lahko takšen način igre precej naporen. To ni pomanjkljivost in tudi ne pomeni, da je starš manj povezan z otrokom. Pomeni le, da imamo ljudje različne načine doživljanja sveta in različne poti, po katerih gradimo odnos z otrokom.

"Včasih starša ne utrudi otrokova igra. Utrudi ga stik z delom sebe, ki se nikoli ni smel zares igrati."

Današnja družba staršem pogosto sporoča, da morajo biti ves čas aktivno vključeni v otrokovo igro. Ob tem se lahko hitro razvije občutek, da je kakovost starševstva odvisna od tega, koliko časa preživimo v igri z otrokom, a raziskave kažejo nekoliko drugačno sliko. Za otrokov razvoj je izjemno pomembna samostojna igra. Prav takrat razvija ustvarjalnost, vztrajnost, sposobnost reševanja problemov in notranjo motivacijo. Hkrati pa otrok potrebuje starša, ki je čustveno dosegljiv in odziven, ne pa nujno starša, ki ves čas prevzema vlogo soigralca. To pomeni, da se kakovost odnosa ne meri po številu odigranih čajank ali zgrajenih gradov iz kock. Veliko pomembneje je, da otrok ob staršu doživlja zanimanje, varnost in občutek, da je slišan.

Če starš ob igri vedno znova občuti močan odpor, je morda koristno, da se za trenutek ustavi in se vpraša, kaj ga pri tem najbolj obremeni. Ali ga igra dolgočasi, ga dela nemirnega ali čuti celo pritisk, da mora biti popoln? Se v njem prebujajo boleči spomini na otroštvo? Takšna vprašanja niso namenjena iskanju napak, ampak boljšemu razumevanju sebe. Včasih nam otrok skozi igro pokaže dele naše zgodbe, ki še vedno čakajo na pozornost.

Odnos z otrokom se ne gradi le med igro, ampak tudi med pogovorom, skupnim kuhanjem, branjem, sprehodi, objemi in številnimi drobnimi trenutki vsakdana. Vredno pa je raziskati, kaj se ob igri dogaja v nas samih. Včasih odpor ni usmerjen proti igri, ampak razkriva utrujenost, preobremenjenost ali izkušnje, ki jih nosimo iz lastnega otroštva. Ko jih začnemo bolje razumeti, pogosto postane tudi vstop v otrokov svet nekoliko lažji.

Viri: LearningThroughPlay / DevelopingChild