Bibaleze.si

Zato bi vsi otroci morali biti "gozdni potepini"

Špela Zupan

Vzgoja in vrtec

1
23. 07. 2023 05.00

"Gozdne palice, rože, žuželke in žabe so igrače, ki jih otroci potrebujejo, da napolnijo svoj svet z zgodbami. Drevesa in gozdni teren brez vsakega naročila in gradbenega dovoljenja lahko postanejo tobogani, plezala in gugalnice. Hoja po neravnem terenu, visenje z dreves, kotaljenje po hribu, preskakovanje vej, prosta igra so dejavnosti, ki ključno vplivajo, da otrok v šoli ne bo imel učnih težav ter da bo imel dobro razvito koncentracijo in pozornost. In ne, ne moremo pričakovati, da bo otrok, ki preživi tri do štiri ure dnevno pred ekranom, na primerni razvojni ravni za svojo starost," pravi mag. Natalija Györek, vodja projektov na Inštitutu za gozdno pedagogiko in Mreže gozdnih vrtcev in šol Slovenije.

Bosi otroci lažje berejo podlago po kateri hodijo.

Mag. Natalija Györek, vodja projektov na Inštitutu za gozdno pedagogiko in Mreže gozdnih vrtcev in šol Slovenije je že kot študentka veliko delala z otroki. Pridobljene izkušnje je združila z naučenim med študijem gozdarstva, v gozdno pedagogiko pa se je usmerila, ko je njen otrok vstopil v prvi razred. Tedaj je postala bolj pozorna na učni sistem ter opazila nemoč učiteljic in stiske otrok. Zaprti so bili v razrede, polne hrupa, osredotočeni na reševanje nalog iz delovnih zvezkov in v barvanje od črte do črte.

Ob vedenju, da otrok pri šestih, sedmih, osmih letih in seveda tudi pozneje potrebuje veliko gibanja za uspešno učenje, je želela pomagati in stremela je k spremembam. Uspelo ji je z Inštitutom za gozdno pedagogiko in Mrežo gozdnih vrtcev in šol Slovenije, skozi katero dandanes številne vzgojiteljice in učiteljice z veliko pozitivne energije veliko več učijo v naravi in v gozdu. Vesela je, ker so skupaj z vrtci in šolami začeli spreminjati svet in v letih dobrega delovanja so postali primer dobre prakse tudi v širšem evropskem prostoru.

Kaj je gozd pomenil vam v otroških letih?

Sem mestni otrok ... Prekmurka, ki je po spletu življenjskih naključij pristala v Kamniku, kjer danes živim in delam. A vendar se z družino še vedno radi in pogosto vračamo v Prekmurje.

Odkar pomnim zase, sem v ospredje postavljala naravoslovje, verjetno pa je tudi prekmurska kmetijsko-poljedelska krajina vodila do drugačne odločitve - študija gozdarstva, ki sem ga pozneje nadgradila z magisterijem iz varstva okolja. Danes, po vseh letih življenja, pa sem prepričana, da ni lepšega kot predati znanje otroku, ki v gozdu vpraša: "Kaj je to?" in mu privzgojiti veselje do preživljanja časa v gozdu.

"Z gozdno pedagogiko vzgajamo bolj vzdržljive in čustveno stabilne, manj potrošniško usmerjene, bolj prijateljske in manj agresivne, empatične, samozavestne otroke. Otroke, ki bodo cenili naravo, ki imajo bolj razvito domišljijo in so bolj ustvarjalni," pravi mag. Natalija Györek.
"Z gozdno pedagogiko vzgajamo bolj vzdržljive in čustveno stabilne, manj potrošniško usmerjene, bolj prijateljske in manj agresivne, empatične, samozavestne otroke. Otroke, ki bodo cenili naravo, ki imajo bolj razvito domišljijo in so bolj ustvarjalni," pravi mag. Natalija Györek. FOTO: osebni arhiv

Kako poteka vaše delo, kakšen je vaš vsakdanjik?

Praktično vsak dan sem v gozdu, kjer pa nikdar ne počivam, temveč razmišljam. Možgani mi delajo s polno paro, s sabo nosim svinčnik in papir, ker je pogosto treba ideje kar takoj zapisati. Gozd mi tudi sicer predstavlja velik navdih za delo in vseskozi opazujem, kaj se v njem dogaja in na kakšen način. Veliko tudi fotografiram.

Skozi celotno leto sodelujem in sem v stiku s šolami in vrtci, ki so člani Mreže gozdnih vrtcev in šol Slovenije. Razvijamo nova didaktična gradiva za delo na terenu, sodelujemo v različnih evropskih projektih in izobraževanjih po celotni Sloveniji. Razvojno gremo vseskozi naprej in vsako leto razvijamo nova izobraževanja, gradiva, projekte. Delo včasih poteka tudi do večera in ob vikendih, vendar mi je v veliko veselje, saj združujem poklic in hobi.

Kako pa konkretno poteka sodelovanje s šolami, vrtci, z otroki, vzgojitelji, učitelji, starši?

Šole in vrtce, ki so zainteresirani za vključevanje programov gozdne pedagogike v kurikulum, smo združili v Mrežo gozdnih vrtcev in šol Slovenije. Mrežo vodi in koordinira Inštitut za gozdno pedagogiko, katerega idejna ustanoviteljica sem. V mrežo je trenutno vključenih 231 ustanov in prerasla je v nacionalni projekt. V njej smo zbrani ljudje, ki nam narava veliko pomeni, izmenjujemo si ideje in izkušnje, se izobražujemo in – kar je najpomembnejše – se spoznavamo.

"V letih delovanja so nastala že številna gozdna prijateljstva. Kar nekaj šol in vrtcev je v sodelovanju z lastniki gozdov "posvojilo" del gozda, ki je postal njihova tedenska učilnica. Postali so "gozdni potepini ", ki raziskujejo vedno nova in nova gozdna področja."

Pedagoškim strokovnim delavcem, ki sodelujejo v mreži, je izvedba vzgojno-izobraževalnega procesa postala reden del službe, nudi jim dodatno inspiracijo za delo in razvoj na profesionalnem področju. Medtem šole in vrtci v gozdni pouk ne vključujejo zgolj naravoslovnih vsebin, temveč jim gozd predstavlja osnovni vir idej in učilnico za vse predmete učnih načrtov. V gozdu se tako otroci učijo vsega potrebnega za življenje.

Gozd ponuja nešteto dejavnosti. Otroci se v njem učijo matematiko, materni jezik, tuje jezike, telovadijo, rišejo, pišejo pesmi in ustvarjajo umetnine iz naravnih materialov.
Gozd ponuja nešteto dejavnosti. Otroci se v njem učijo matematiko, materni jezik, tuje jezike, telovadijo, rišejo, pišejo pesmi in ustvarjajo umetnine iz naravnih materialov.FOTO: Adobe Stock

Preprosto povedano – v gozdu se učimo matematiko, materni jezik, tuje jezike, telovadimo, rišemo, pišemo pesmi in ustvarjamo umetnine iz naravnih materialov. S sabo ne nosimo tradicionalnih učnih pripomočkov, ampak poskušamo v čim večji meri razvijati metode dela s pomočjo naravnih materialov, ki jih najdemo v gozdu. Poleg poučevanja različnih vsebin nas zanima vpliv narave na razvoj otrok in tudi njihovih vrednot. V zadnjih letih smo namreč žal iz otrokovega razvoja popolnoma črtali naravna okolja, kar se že odraža na področju razvojnih in učnih težav.

Kolikokrat tedensko oziroma koliko ur je sicer za otroka priporočljivo preživljanje časa v gozdu?

Današnji čas in družba se bistveno razlikujeta od časov pred 30, 40 leti. Otroci so prav tako kot odrasli že od zgodnjih let preobremenjeni, njihov delavnik je enako dolg v primerjavi z delavnikom odraslih, v srednjih šolah pa je celo še daljši. "Piko na i" dodajo še ekrani vseh vrst, ki veliko prispevajo k duševni utrujenosti in izčrpanosti. Premalo se tudi zavedamo, da je svet med štirimi stenami precej bolj nevaren od zunanjega, ki se ga vsi tako bojimo.

Zelo pozitiven izid na učenje otrok imajo v šolah pogostejši in daljši odmori za prosto igro in telesno vadbo, kar so pokazale tudi številne raziskave. Stopnja stresa se pri otrocih, ki so v stiku z zelenim okoljem, denimo zmanjša že v eni minuti. Samo kaj, ko imajo številne slovenske šole med odmori zaklenjena vrata. Obenem je v družbi velik poudarek na zdravi prehrani in vodenih športnih aktivnostih, a vendar bi morali današnji otroci vsakodnevno nujno prejeti primeren odmerek narave. Narava namreč predstavlja najbolj primerno in spontano protiutež današnjemu hitremu tempu življenja ter zelo dobro in pomembno vpliva na celostni razvoj otrok.

Otroci bi morali biti torej v gozdu oziroma v naravi vsak dan. Ampak ali je odhod v gozd dobra ideja v vsakem vremenu in zakaj? Kaj recimo lahko počnemo v gozdu, ko sije sonce, in kaj, ko dežuje, je blato, sneg?

Še vedno smo pogosto zasidrani v miselnosti, da na deževen dan raje ostanimo notri. Ampak v gozd lahko hodimo v vsakem vremenu, razen seveda v primeru ujm in orkanskega vetra. Še vedno namreč velja pregovor: "Ni slabega vremena, je samo slaba oprema."

Če še niste obiskali gozda v deževnem vremenu, ste zamudili nekaj najlepšega v življenju. Ko gremo v gozd tudi ob dežju in snegu, ko so poti blatne, otroka učimo neodvisnosti. Pravzaprav ravno take izkušnje učenja na prostem skozi določeno mero tveganja vplivajo na pridobivanje veščin, kot sta samozaupanje in samozavest.

Še enkrat poudarjam – otroci, ki so veliko v gozdu, so pozneje povečini uspešni tudi pri akademskih veščinah. Blato, sneg, voda namreč veljajo tudi za najboljše tako imenovane senzorične materiale, bogate in koristne senzorične izkušnje pa so temelj razvoja možganov in imajo vpliv na vse prihodnje učenje. Mlajši otroci lahko denimo začnejo razvijati abstraktno mišljenje samo na osnovi učinkovite rabe čutil.

"Gozd je izredno bogato in uravnoteženo čutno okolje. Omogoča dober razvoj senzornega sistema in ustvarja dobro podlago za "brihtne otroke". Obenem so v notranjosti igralnic in razredov veliko višje koncentracije bakterij kot zunaj. Med igranjem zunaj pa imajo otroci koristi od izpostavljenosti sončni svetlobi, naravnim elementom in svežemu zraku, kar prispeva k razvoju kosti, močnejšemu imunskemu sistemu in dobremu počutju. Finci so z raziskavami potrdili, da otrokov imunski sistem lahko okrepimo z igro in učenjem v naravnih okoljih in da so rezultati vidni že po enem mesecu."

Kaj pa vse lahko počnemo v gozdu? Ali naj jih usmerjamo ali jih raje pustimo, da sami raziskujejo, in zakaj?

Otroci v gozdu ne potrebujejo usmerjenih aktivnosti. Če jih pustimo, hitro sledijo lastni radovednosti, ki je velik motivator učenja. Osnovno gonilo otrokovega razvoja sta pravzaprav ravno raziskovalna igra in gibanje, ki zelo pospešujeta tako miselni kot čustveni razvoj. Vsekakor pa model, ki ne vključuje učenja od lekcije do lekcije, za pedagoškega strokovnega delavca in tudi starša ni enostaven. Potrebuje široko razgledanega odraslega, ki zna opazovati dogajanje ter ki lahko s svojim znanjem in pristopom v vsakem trenutku podpre otrokovo razmišljanje ali čustveni in socialni razvoj. Učenje se namreč pravzaprav dogaja na vsakem koraku in povsod, še najmanj ga je v šolah med štirimi zidovi.

Gozd in narava kličeta v vsakem vremenu. Še vedno namreč velja pregovor: "Ni slabega vremena, je samo slaba oprema."
Gozd in narava kličeta v vsakem vremenu. Še vedno namreč velja pregovor: "Ni slabega vremena, je samo slaba oprema."FOTO: Adobe Stock

Kakšne so vse lahko gozdne igre in tudi kakšna igrala lahko odkrijemo v gozdu?

Gozdne palice, rože, žuželke in žabe so igrače, ki jih otroci potrebujejo, da napolnijo svoj svet z zgodbami. Drevesa in gozdni teren brez vsakega naročila in gradbenega dovoljenja lahko postanejo tobogani, plezala in gugalnice. Hoja po neravnem terenu, visenje z dreves, kotaljenje po hribu, preskakovanje vej, prosta igra so dejavnosti, ki ključno vplivajo, da otrok v šoli ne bo imel učnih težav ter da bo imel dobro razvito koncentracijo in pozornost. In ne, ne moremo pričakovati, da bo otrok, ki preživi tri do štiri ure dnevno pred ekranom, na primerni razvojni ravni za njegovo starost.

Česa vsega se lahko otroci naučijo v gozdu? Kako in na kakšen način jih gozd bogati, kako vpliva na njihov razvoj?

Besednjak današnjih otrok je osiromašen, vztrajnost in disciplina slaba, radovednost začne izginjati že v vrtcih. V osnovnih šolah obstaja samo še učenje na pamet, otrok dobi dobro oceno, če deklamira snov na pamet. V bistvu se ocene pridobivajo na izredno lahek način, ampak v šolah s številnimi delovnimi zvezki in z domačimi nalogami še nikoli nismo imeli tako velikega števila brezciljnih otrok.

Gozd vpliva na razvoj otrok na več področjih, kar potrjujejo številne raziskave ter tudi praksa gozdnih vrtcev v Sloveniji in na tujem. Mlajši otroci potrebujejo ogromno gibanja in konkretnih izkušenj iz resničnega življenja, tako za razumevanje matematike kot materinega jezika. Razvoj jezika in matematičnih veščin je namreč tesno povezan z gibanjem in otroci šele z gibalnimi izkušnjami razumejo jezik, ki spremlja določeno izkušnjo. Gibanje v gozdu torej ponuja razumevanje številnih besed in njihove različne pomene. Prav tako mora otrok za dobro razumevaje "začutiti števila" in dobiti veliko priložnosti za rokovanje z njimi, preden je pripravljen sprejeti abstraktni simbol številčnega zapisa in mu lahko dejansko damo svinčnik v roke, da ga zapiše.

Še bolj pomembno je, da se otroci v naravi učijo vsakodnevnih življenjskih veščin tako, da jih izkusijo brez posebnega izobraževalnega sistema in usmerjanja. Otroci so v gozdu bolj pozorni in umirjeni, veliko komunicirajo med seboj. S sodelovanjem iščejo samostojne rešitve za vse težave, s katerimi se srečujejo, in povečajo se veščine pomoči in zmožnosti medsebojne pomoči. Naučijo se sočustvovati, kajti gozd v veliki meri podpira socialne veščine, kot so prošnja za pomoč, podpora, deljenje, sodelovanje pri opravilih, ki jih ne morejo opraviti samostojno. Omenjeno so veščine, ki so ključne za lepo popotnico otrok v prihodnost, ki bo zahtevala miselno gibke posameznike. Vemo, da na prihodnji uspeh otrok v resnici ne vpliva toliko učni uspeh, temveč bolj socialne veščine, ki jih otrok pridobiva.

Otroci so v gozdu bolj pozorni in umirjeni, veliko komunicirajo med seboj. Sodelujejo, si pomagajo, se podpirajo, delijo. Učijo se socialnih veščin, ključnih za lepo popotnico v prihodnost, ki bo zahtevala miselno gibke posameznike.
Otroci so v gozdu bolj pozorni in umirjeni, veliko komunicirajo med seboj. Sodelujejo, si pomagajo, se podpirajo, delijo. Učijo se socialnih veščin, ključnih za lepo popotnico v prihodnost, ki bo zahtevala miselno gibke posameznike.FOTO: Adobe Stock

Kako lahko izkušnja v gozdu pomaga otrokom s posebnimi potrebami?

Za otroke s posebnimi potrebami velja načelo nazornosti, konkretnosti. Delo temelji na konkretnih materialih in v gozdu je takega materiala ogromno. Otroci se večji del učijo s pomočjo čutil, preko vida, sluha, izkušnje, doživljanja in čustvovanja. Gozd jim nudi številne senzorne izkušnje in omogoča dober razvoj senzornega sistema, ki je potreben za razvoj miselnih funkcij. Otrokom, ki imajo motnje pozornosti in koncentracije, je gozd pisan na kožo, saj jim omogočimo učenje skozi gibanje. Otroke z motnjo na avtističnem spektru navdušuje igra svetlobe in senc v krošnjah dreves.

Obenem je gozd zelo uravnoteženo senzorno okolje, v notranjih prostorih pa se pogosto srečujemo s hrupom in umetno svetlobo. Naravno okolje namreč zagotavlja spodbudo, ki jo otroci potrebujejo in ki hkrati ni premočna. V gozdu se čutila počutijo izredno dobro, tu so doma in v gozdnem okolju jih lahko vzgajamo in urimo.

Kako pa naj za gozd navdušimo otroka, ki ima odpor, ki je raje v notranjih prostorih? Kako naj ga sprva spravimo ven in kako naj ga spodbudimo, da bo rad hodil v gozd?

Pri otroku, ki noče ven, je vedno nek razlog. Lahko, da ga je strah odprtega prostora, živali, druženja z otroki, bolj živahne igre, tudi poslabšanja zdravstvenega stanja na primer pri astmah ali alergijah. Poskušajmo razumeti njegove izgovore in jim pri odhodu v gozd pomagajmo.

Treba se je zavedati, da včasih vsi potrebujemo spodbudo, da nas odnese ven. Sploh ob bolj hladnem vremenu tudi mi, ki ogromno časa preživimo na prostem, včasih potrebujemo odmor. Najslabši razlog, ki pa ga lahko navedejo otroci, je, da jim je zunaj dolgčas. Pogosto gre za doživljajsko prazne otroke, kar je posledica izpostavljenosti različnim ekranom in odvisnosti od tehnoloških dražljajev, in jih zelo težko prepričamo v nasprotno. Igrače, računalniške igrice namreč ponujajo naravno nagnjenje k takojšnji zadovoljitvi in ustvarjajo lažna pričakovanja glede truda pri drugih prizadevanjih, tudi pri učenju.

Misel, da mnogo naših otrok ne bo osupnil sok prebujajočih se dreves in sveži vonj pomladi, da sploh ne dobijo možnosti za vzbuditev čutil, ki sprejemajo življenje z radoživostjo, ni samo žalostna, temveč je tudi zaskrbljujoča.

Da, res, gozd bogati in obrestuje se čim več časa preživeti v njem. Kako so otroci, ki so veliko časa v gozdu, drugačni od otrok, ki so več v notranjih prostorih? Pa tudi, kako se njihovo preživljanje časa v gozdu izraža, ko odrastejo? Na katerih področjih življenja se lahko odražajo razlike?

Otroci, ki so veliko v gozdu, so zdravi, srečni, zadovoljni, dobrovoljni; radoživost in pogum bodo obdržali za izzive življenja v prihodnosti. Vseskozi imajo priložnost, da spoznavajo sebe, da vidijo, kaj lahko dosežejo, da doživijo pogum. So bolj odgovorni, bolj pozorni na svojo varnost, kajti narava danes postaja eden največjih psiholoških varnostnih dejavnikov.

Otrok, ki bo odraščal z naravo, se bo v naravo tudi vračal in kot odraslemu mu bodo pridobljene izkušnje in znanje v veliko pomoč pri premagovanju današnjih zelo pogostih sodobnih težav, kot sta stres in tesnoba. Z gozdno pedagogiko vsekakor vzgajamo bolj vzdržljive in čustveno stabilne, manj potrošniško usmerjene, bolj prijateljske in manj agresivne, empatične, samozavestne otroke. Otroke, ki bodo cenili naravo, ki imajo bolj razvito domišljijo in so bolj ustvarjalni. Zato je prav, da jim vedno znova in znova ponujamo priložnost, da postanejo gozdni otroci.

UI Vsebina ustvarjena brez generativne umetne inteligence.

Komentarji (1)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV
Bibaleze
Bibaleze
SLEDI NAM:
Bibaleze.si
Oglaševanje Uredništvo PRO PLUS Moderiranje Piškotki Politika zasebnosti Splošni pogoji Pravila ravnanja za zaščito otrok
ISSN 2630-1679 © 2024, Bibaleze.si, Vse pravice pridržane Verzija: 740