Starši, prenehajte govoriti 'nehaj jokati' – poskusite raje to

A ko otrok nekoliko odraste, potrpežljivost pogosto nadomestita frustracija in nestrpnost. Takrat mu rečemo: "Nehaj jokati!" ali "Ne jokaj več!" – pogosto z jeznim in odločnim tonom. Toda prav v teh trenutkih otrok najbolj potrebuje našo pomoč – ne samo fizično, ampak tudi čustveno.

Majhni otroci šele začenjajo spoznavati svet in sami sebe. Jok je zanje način, kako se spopadajo s čustvi, ki jih še ne znajo ubesediti. Kot pravi življenjska trenerka Renee Jain, otroci ne jočejo samo zaradi žalosti, temveč tudi zaradi jeze, razočaranja, zmede, strahu, vznemirjenja ali celo veselja. Jok je zanje naraven način predelave vseh vrst čustev.

Če otroku jezno rečemo "Nehaj jokati!", mu s tem nehote sporočamo, da njegovih občutkov ne želimo razumeti ali da niso pomembni. S tem si tudi vzamemo priložnost, da ga naučimo, kako se bolje spopadati z močnimi čustvi.

Pomembno je razumeti, da otroci posnemajo naše vedenje. Če mi sami odreagiramo umirjeno, sočutno in prisotno, se bodo sčasoma tudi oni naučili tako obvladovati svoja čustva. Ključno ni samo to, kaj rečemo, ampak kako to rečemo – ton glasu, mimika obraza, telesna govorica. Otroci morda še ne razumejo vseh besed, a zelo dobro zaznajo, kako se počutimo.

Namesto da otroku naročimo, naj potlači svoja čustva, mu lahko ponudimo besede razumevanja in varnosti. Tukaj je nekaj primerov fraz, ki jih lahko uporabimo:

- Vidim, da si žalosten.

- Zdi se, da ti je to zelo težko.

- Tudi jaz bi se počutila tako.

- Stavim, da si bil razočaran.

- V redu je, da si jezen / žalosten / razočaran.

- Slišim, da jokaš, ampak ne vem točno, kaj se dogaja. Tukaj sem, da ti pomagam.

- Zdi se mi, da potrebuješ odmor. Lahko si vzameva nekaj minut miru, potem pa se pogovoriva.

- Če želiš, da te pustim pri miru, bom šla, a bom blizu, ko me boš potreboval.

- Poskusiva globoko dihati skupaj. Bi želel šteti do deset?

- Povej mi, kaj se je zgodilo – želim te razumeti.

- Kako ti lahko pomagam?

- Skupaj bova našla rešitev.

- Rada te imam.

Ne pričakujte, da bo vsaka fraza delovala takoj. Otroci potrebujejo čas, da razvijejo čustveno pismenost, enako kot potrebujejo čas, da se naučijo hoditi ali govoriti. Pomembno je, da začnemo zgodaj in vztrajno. Sčasoma bo otrok začel prepoznavati svoja čustva, jih poimenovati in zaupati, da jih lahko deli z vami.

Če ste tudi vi vznemirjeni in ne veste, kaj bi rekli, je povsem v redu, da za nekaj trenutkov molčite. Pogosto je že vaša prisotnost tista, ki otroku pove največ: "Tukaj sem zate. Varen si."

Namesto da otrokovo jokanje vidimo kot nekaj, kar je treba čim prej ustaviti, ga raje obravnavajmo kot priložnost za učenje. S pravimi besedami, tonom in držo lahko svojega otroka naučimo dragocene veščine, ki mu bodo koristile vse življenje – kako razumeti, izraziti in pomiriti svoja čustva.

Vir: miss7mama