Tihi znaki, da se vaš otrok med vrstniki počuti nezaželenega

"Socialne izključenosti ne smemo enačiti z odkritim zavračanjem, žaljenjem ali medvrstniškim nasiljem. Včasih gre za veliko bolj subtilno izkušnjo ostajanja na robu, ki jo odrasli težje opazimo, otrok pa jo lahko doživlja zelo intenzivno."

Občasna izkušnja, da otrok ni povabljen na rojstni dan ali da se določena skupina otrok druži brez njega, je normalen del socialnega življenja in sama po sebi še ne pomeni, da je otrok izključen. Vrstniška prijateljstva se spreminjajo, otroci se povezujejo glede na interese, bližino in temperament, v skupinah pa se odnosi ves čas spreminjajo. 

Bolj pozorni moramo postati takrat, ko se občutek izključenosti ponavlja in otrok dalj časa nima odnosa, v katerem bi se počutil sprejetega. Takrat lahko začne vedenje vrstnikov razlagati kot informacijo o sebi. Namesto da bi posamezno zavrnitev razumel kot neprijetno izkušnjo, lahko postopoma začne sklepati, da ni dovolj zanimiv, priljubljen ali vreden prijateljstva.

Raziskave s področja vrstniških odnosov kažejo, da so dolgotrajnejše težave s sprejetostjo med vrstniki povezane z večjim tveganjem za osamljenost, nižjo samopodobo ter čustvene težave. 

To ne pomeni, da bo vsak otrok, ki je nekaj časa bolj osamljen, razvil psihološke težave. Pomembni so trajanje, intenzivnost otrokove stiske, kakovost drugih odnosov in podpora, ki jo ima na voljo.

Otroci se na izključenost odzivajo različno. Nekateri si še intenzivneje prizadevajo, da bi bili sprejeti, drugi postanejo bolj občutljivi na zavrnitev, tretji se začnejo umikati. Otrok, ki je bil večkrat zavrnjen ali je imel občutek, da ga skupina ne sprejema, lahko sčasoma preneha iskati stik. Ne predlaga več druženja, ne vpraša, ali se lahko pridruži, ali pa začne zatrjevati, da prijateljev niti ne potrebuje. Takšen odziv lahko predstavlja način zaščite pred novim razočaranjem. 

Pomembno pa je razlikovati med otrokom, ki se umika zaradi neprijetnih socialnih izkušenj, in otrokom, ki mu druženje preprosto ne ustreza. Nekateri otroci so bolj introvertirani, potrebujejo več časa zase ali imajo raje enega bližnjega prijatelja kot večjo skupino. Zato ni bistveno, koliko prijateljev ima otrok, ampak predvsem, kako sam doživlja svoje odnose. 

Otrok z enim dobrim prijateljem je lahko socialno povsem zadovoljen, medtem ko se lahko nekdo drug počuti osamljenega tudi sredi večje skupine.

Otroci in mladostniki danes lahko spremljajo fotografije, posnetke, skupinske pogovore in druge vsebine vrstnikov tudi takrat, ko sami niso del druženja. Pri nekaterih otrocih to dodatno okrepi primerjanje z vrstniki in občutek, da so drugi bolj povezani, priljubljeni ali sprejeti. 

Ob tem je pomembno upoštevati, da splet prikazuje le del socialnega življenja drugih. Otroku ali mladostniku je zato koristno pomagati razumeti, da fotografije skupinskih druženj same po sebi ne povedo veliko o kakovosti odnosov, ki jih imajo drugi.

"Za otroka so vrstniški odnosi pomemben del odraščanja, saj v njih razvija občutek pripadnosti, preizkuša socialne spretnosti in postopoma oblikuje tudi predstavo o sebi v odnosu do drugih."

Ko starš opazi, da je otrok pogosto sam ali da ga vrstniki ne vključujejo, je razumljiva želja, da bi težavo čim prej rešil. Vendar je pred ukrepanjem pomembno ugotoviti, kako situacijo doživlja otrok sam. Namesto številnih neposrednih vprašanj o tem, zakaj nima prijateljev ali zakaj ga drugi niso povabili, je običajno koristneje odpreti širši pogovor o njegovih odnosih.

 Starša lahko zanima, s kom se otrok v šoli dobro počuti, kaj se dogaja med odmori, s kom bi si želel več druženja, in ali je s svojimi odnosi zadovoljen. Pomembno je tudi, da njegovega razočaranja ne zmanjšujemo. Stavki, kot so saj jih ne potrebuješ, ne sekiraj se ali boš že našel druge prijatelje, so pogosto dobronamerni, vendar otroku ne pomagajo nujno razumeti in predelati tega, kar doživlja. 

Bolj koristno je njegovo izkušnjo najprej vzeti resno in mu dati možnost, da o njej govori brez takojšnjega iskanja rešitev.

Če otrok težko vzpostavlja odnose, mu lahko odrasli pomagamo ustvariti več priložnosti za pozitivne socialne izkušnje, ne moremo pa namesto njega vzpostaviti prijateljstva. Prav tako ni smiselno zahtevati od drugih otrok, da se z njim družijo. 

Nekaterim otrokom je lažje navezovati stik v manjših skupinah ali ena na ena. Pri drugih lahko pomaga vključitev v dejavnost, ki temelji na skupnem interesu, saj pogovor in povezovanje tam nastajata bolj spontano. Pomembno je tudi, da otrokovega socialnega sveta ne omejimo samo na njegov razred. 

Občutek pripadnosti lahko najde pri športu, glasbi, ustvarjalni dejavnosti, v soseski ali v drugih okoljih. Pri nekaterih otrocih je koristno pogledati tudi, ali potrebujejo dodatno podporo pri socialnih spretnostih. Težave pri vključevanju v skupino so lahko povezane z različnimi dejavniki: otrok morda težje začne pogovor, prepoznava socialne signale, rešuje nesporazume ali prenese manjšo zavrnitev. 

To ne pomeni, da je za izključevanje odgovoren otrok, ampak da poskušamo razumeti, katere spretnosti mu lahko pomagajo pri vzpostavljanju odnosov.

Če težave trajajo dlje časa, če otrok v razredu nima nobenega varnega vrstniškega odnosa ali če se poleg izključenosti pojavljajo namerno ignoriranje, poniževanje, širjenje govoric, spletno izločanje ali druge oblike medvrstniškega nasilja, je smiselno vključiti razrednika oziroma šolsko svetovalno službo. 

Učitelji lahko opazijo del vrstniške dinamike, ki staršem ni dostopen, na primer dogajanje med odmori, oblikovanje skupin ali način, kako se drugi otroci odzivajo na otroka. Pri starejših otrocih in mladostnikih pa je pomembno, da se o vključevanju šole z njimi pogovorimo in jih, kadar okoliščine to dopuščajo, vključimo v odločanje o naslednjih korakih. 

Če se ob socialnih težavah pojavijo izrazite spremembe razpoloženja, vztrajno izogibanje šoli, težave s spanjem, pogoste telesne težave brez jasnega zdravstvenega vzroka, izrazit padec samopodobe ali dalj časa trajajoča osamljenost in stiska, je smiselno razmisliti tudi o strokovni podpori.

Starši ne moremo zagotoviti, da bo otrok vedno sprejet v skupino, ki si jo želi, niti preprečiti vseh zavrnitev, ki so neizogiben del odnosov. Lahko pa pomembno vplivamo na to, kako otrok te izkušnje razume in kako se z njimi spoprijema.

Pomembno je, da iz vrstniške priljubljenosti ne naredimo merila otrokove vrednosti in da njegove osamljenosti hkrati ne zmanjšujemo. Otrok potrebuje izkušnjo, da lahko o svojih odnosih govori, ne da bi odrasli takoj iskali krivca ali poskušali situacijo rešiti namesto njega. 

Socialna izključenost je lahko za otroka boleča, vendar posamezna skupina vrstnikov ne določa njegove vrednosti niti njegove prihodnje sposobnosti vzpostavljanja odnosov. 

Ob podpori odraslih, novih socialnih izkušnjah in odnosih, v katerih se počuti sprejetega, lahko postopoma razvija bolj stabilen občutek pripadnosti in več zaupanja vase tudi v odnosih z drugimi.

Viri: Unicef Parenting / American Psycholigical Association / Raising Children Network