So otroci danes bolj obremenjeni kot nekoč? Razlog ni le v polnih urnikih

Otrok pride iz šole, ima domačo nalogo, nato trening, glasbeno šolo ali jezikovni tečaj, vmes je treba morda še malo pogledati na telefon. Do večera zato zmanjka časa za počitek, pogovor, igro ali dolgočasenje. In naslednji dan se vse začne znova.

Na prvi pogled je poln urnik morda videti kot dokaz dejavnega in spodbudnega otroštva. Toda ali je v njem dovolj prostora tudi za dragocen počitek, spontanost in "dolgčas"? Na vprašanje, ali so današnji otroci bolj obremenjeni, izčrpani in pod večjim pritiskom kot nekoč, ni enoznačnega odgovora. "Morda je vtis, da so otroci na splošno bolj izčrpani, vendar pa kot strokovnjak težko to potrdim," pravi dr. Mateja Hudoklin, univ. dipl. psih., spec. klin. psih., direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana.

Opaža pa, da se spreminjajo okoliščine, v katerih otroci odraščajo, in z njimi tudi dejavniki, ki lahko povečujejo obremenjenost. Med njimi je izpostavila predvsem vseprisotnost tehnologije in storilnostno naravnanost sodobne družbe. Otroci so namreč danes izpostavljeni številnim pričakovanjem, odrasli pa si pogosto želimo, da bi jim ponudili čim več možnosti za razvoj. A prav v dobronamernosti se lahko skriva past, ko ima otrok vedno več priložnosti in hkrati vedno manj prostora, v katerem mu ni treba ničesar dokazovati ali dosegati.

Seveda ni vsaka dejavnost obremenitev; šport, glasba, druženje z vrstniki, ustvarjanje ali učenje novega jezika so lahko pomemben del otrokovega razvoja. Težava nastane, ko obveznosti presegajo otrokove sposobnosti in jih je preveč, tako da ne ostane dovolj časa za počitek in regeneracijo.

Pomembno pa je tudi, da pri presoji otrokove obremenjenosti ne gledamo le na seznam dejavnosti. Otrok potrebuje spanje, gibanje, odnose z ljudmi, igro in čas, v katerem lahko sam izbira, kaj bo počel. Pri Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO) poudarjajo pomen celotnega 24-urnega ritma telesne dejavnosti, sedenja in spanja; posebej izpostavljajo tudi omejevanje sedečega časa pred zasloni ter zlasti pri mlajših pomen aktivne igre in kakovostnih interakcij z otroki in odraslimi.

Precejšen del odraščanja v sodobni družbi je tudi digitalno okolje, saj je tehnologija postala sestavni del vsakdanjika, izobraževanja, komunikacije, zabave in družinskega življenja. A odgovor na vprašanje, ali so zasloni "dobri" ali "slabi", ni preprost. Ključno je, koliko časa otrok preživi s tehnologijo, za kaj jo uporablja in kaj zato zamudi v resničnem življenju.

Če čas pred zaslonom izrine spanje, gibanje, igro, pogovor z odraslimi ali neposredno druženje z vrstniki, lahko zmanjka časa za izkušnje, ki so pomembne za otrokov razvoj. Dr. Mateja Hudoklin opozarja, da imajo zasloni lahko pomemben vpliv na razvoj otroka, zlasti kadar zaradi njih otrok dobi manj neposrednih izkušenj s svetom. "Tehnologija je za vse nas, ne samo za otroke, prinesla veliko izzivov, ki jim nismo najbolj kos. Otroci prehitro dobijo zaslone v roke in imajo zelo pomemben vpliv na razvoj. Možgani za zdrav razvoj potrebujejo ustrezne spodbude, ki jih zasloni ne nudijo oziroma ne nadomestijo (kar morda nekateri zmotno mislijo). Otroci za zdrav razvoj potrebujejo neposredno izkušanje sveta – gibanje, pristen stik z odraslimi, ki zanj skrbijo, igro s predmeti in vrstniki, urjenje socialnih veščin skozi pristne stike z drugimi otroki, urjenje v načinih, kako premagovati neprijetne okoliščine, krepitev odpornosti za premagovanje ovir v življenju, krepitev odpornosti na stres in podobno," je nanizala.

"Otroci potrebujejo tudi slabe, neprijetne izkušnje in morajo izkusiti tudi neuspeh, da lahko izoblikujejo načine, kako vse to predelati in premagati. To je osnovna oprema za življenje, ki jo otroci pri odraščanju in kasneje nujno potrebujejo. Jim pa je danes marsikdaj onemogočeno učenje ravno teh načinov spoprijemanja in potem imamo vtis, da so naši otroci bolj izčrpani, kot so bili otroci v preteklosti – ker mnogi tudi so," je opozorila.

"Tehnologija jih oropa tega, starši in ostali odrasli pa se premalo zavedamo škode, ki jo povzroča ekran v rokah malčka ali otroka. Po drugi strani pa pričakujemo in želimo uspešne otroke in je veliko družinskih aktivnosti usmerjeno prav v to – da bo otrok imel najboljše pogoje za to, da bo najboljši in najuspešnejši in nasploh odličen. In otroci velikokrat zelo težko sledijo vsemu temu sicer dobronamernemu početju staršev," je dodala.

Tehnologija lahko otroke prikrajša za pomembne resnične izkušnje, če je njena uporaba pretirana ali neprimerna. Vendar ni nujno težava sama po sebi; ključno je predvsem, ali ima v otrokovem dnevu svoje "omejeno" mesto ali pa začne izrivati druge pomembne dejavnosti in odnose ter pripomore k utrujenosti in izčrpanosti.

Otrok ne potrebuje samo "kakovostno zapolnjenega" časa. Potrebuje tudi čas, ki ni zapolnjen in usmerjen. Čas, ko mu je "dolgčas".

Čeprav se morda komu zdi, da gre za izgubljeni čas in da je treba ob dolgčasu takoj iskati rešitev – dejavnost, igro, izlet, zaslon ..., je lahko dolgčas zelo koristen. Možgani potrebujejo "prosti tek" ne samo za počitek, ampak tudi za ustvarjalnost in igrivost. Prav v nestrukturiranem času lahko namreč otrok ugotavlja, kaj ga zanima, kaj mu je všeč in kaj bi rad počel. Ni mu treba čakati na navodilo odraslega, ampak lahko sam išče rešitve, si izmišljuje igre, raziskuje in preizkuša svoje ideje.

Nič zato, če mu ob tem spodleti. Otroci potrebujejo izkušnje, ki jih odrasli včasih želimo preprečiti. Morajo doživeti slabe, tudi neprijetne izkušnje, izkusiti neuspehe, da lahko izoblikujejo načine, kako jih predelati in premagati. To ne pomeni, da jih namenoma izpostavljamo stiski, temveč da jim ni treba odstraniti vsake ovire s poti.

Ko otrok nekaj poskusi, pa mu ne uspe, se spre s prijateljem, mora potrpežljivo počakati, sam najti rešitev ali prenesti razočaranje, se uči, kako se spoprijemati z neprijetnimi občutki. Prav tovrstne izkušnje lahko postanejo del psihološke odpornosti, ki je izjemnega pomena v odraslosti.

Otroci praviloma niso sposobni izreči, da so preobremenjeni, temveč stisko prej pokažejo skozi vedenje, čustva ali telesne težave. Na kakšen način, je odvisno od starosti.

Pri mlajšem otroku so lahko opozorilni znaki večja razdražljivost, jokavost in pogostejši čustveni izbruhi. Otrok se lahko začne umikati in se ne druži več rad ali izgubi zanimanje za dejavnosti, ki so ga prej veselile. Lahko tudi pogosteje zboleva oziroma velikokrat toži, da ga kaj boli, kadar mora opraviti določene aktivnosti. Pri starejših otrocih in mladostnikih lahko otrok postane brezvoljen in potrt, se umika, nič ga več ne zanima ali pa je nenavadno razdražljiv. Včasih pa se preobremenjenost izrazi ravno nasprotno – skozi upor, kljubovanje, kršenje dogovorov in pravil.

Otrok, ki je občasno siten po napornem dnevu, ni nujno preobremenjen. Bolj pomembno je, ali se je njegovo vedenje v primerjavi z običajnim opazno spremenilo in ali sprememba vztraja. Če otrok dalj časa kaže izrazite spremembe v razpoloženju ali vedenju, izgublja zanimanje za stvari, ki so ga prej veselile, se vse bolj umika, pogosteje izraža telesne težave, je izrazito razdražljiv ali se njegovo funkcioniranje opazno slabša, ni smiselno vsega pripisati samo "napornemu obdobju". 

Pomembno je pogledati spanje, šolske obremenitve, dejavnosti, odnose, uporabo zaslonov, družinsko dinamiko in otrokovo počutje. Če težave vztrajajo ali so izrazite, je smiseln pogovor s pediatrom, šolsko svetovalno službo ali drugim strokovnjakom.

Prva pomoč ni nujno strokovna obravnava. "Pomembno je, da otroka opazujemo in mu prisluhnemo," je poudarila dr. Mateja Hudoklin. Če sam ne zmore omejiti količine svojih obveznosti, je naloga odraslega, da mu pomaga postaviti mejo. 

Lahko skupaj pregledajo urnik in se odločijo, katero dejavnost bo obdržal in katero bo prestavil na naslednje šolsko leto ali pozneje. "Prav je, da se tudi družinsko življenje do določene mere prilagodi temu – da imamo v družini čas drug za drugega, za klepet, za crkljanje, skupen čas – ki ni povezan z določenimi domačimi opravili, vendar tudi to šteje. Da ima družina navade, pri katerih je dovoljeno ne delati nič, preživljati čas brez zaslonov (tudi starši) in biti tudi malo sam," je dodala.

Ne osredotočajte se na to, čemu vsemu se bo otrok odpovedal, temveč na vprašanje, česa otroku primanjkuje. Morda potrebuje več spanja. Morda več časa za prijatelje. Morda popoldne brez načrta. Morda manj časa na telefonu. Morda pa samo občutek, da mu ni treba ves čas biti uspešen. Rešitve so lahko umirjena družinska večerja, sprehod, pogovor pred spanjem, igra, branje, vikend brez natrpanega urnika. Ali pa nekaj minut, ko je družina skupaj in nihče nima v rokah telefona.

Pri postavljanju meja glede zaslonov imajo starši posebno pomembno vlogo. Težko je od otroka pričakovati, naj odloži telefon, če odrasli ves čas preverja službena sporočila. Težko je govoriti o pomenu prostega časa, če je vsak trenutek družinskega dneva zapolnjen. Naj bo "dovoljeno ne delati nič", biti brez zaslonov in biti tudi nekaj časa sam. To ni izguba časa, temveč pomemben del otrokovega razvoja ter njegovega psihološkega in telesnega ravnovesja.

"Pomanjkanje prostega časa, ki ni strukturiran in vnaprej zapolnjen, je pri mnogih otrocih težava. Danes je prosti čas, ko otrok nima splaniranih aktivnosti, lahko za nekatere vir stisk. Pa ravno v tem času lahko otroci začutijo, kaj jim je blizu, kaj jih veseli in se sproščeno lahko lotijo (ali pa ne) določenih aktivnosti. In možgani potrebujejo "prosti tek" ne samo za počitek, ampak tudi za ustvarjalnost in igrivost. Tudi kakšno "neumnost", ker so to tiste dragocene izkušnje, s pomočjo katerih si mladi ustvarjajo svojo psihološko odpornost," je poudarila sogovornica.

Otrok ne potrebuje zapolnjenega urnika, ki bi mu omogočal "popolni razvoj" in največje možno število priložnosti. Potrebuje varnost, odnos, gibanje, spanje, igro, neusmerjen čas in tudi dolgčas. Veliko se lahko nauči iz neuspeha in "neumnosti". Kajti otroštvo ni priprava na to, da bo nekoč uspešen, temveč na življenje, v katerem bo moral znati tudi počivati, prenesti razočaranja, reševati težave, se prilagajati, vztrajati, prositi za pomoč in prepoznati, kdaj je preobremenjen.