Fantje so pač bolj divji. Koliko je v tem resnice in koliko stereotipa?

Raziskave kažejo, da med dečki in deklicami na ravni skupin obstajajo določene povprečne razlike v temperamentu in vedenju. 

Metaanaliza raziskav otroškega temperamenta je na primer pokazala, da so dečki v povprečju nekoliko bolj telesno aktivni in pogosteje iščejo intenzivnejše dražljaje, deklice pa so v povprečju dosegle višje rezultate pri nekaterih vidikih samouravnavanja in zaviranja impulzov. Vendar te ugotovitve ne pomenijo, da je večina dečkov nujno nemirna ali da so deklice praviloma mirne in ubogljive.

Poznamo deklice, ki so zelo živahne, impulzivne in telesno dejavne, ter dečke, ki so previdni, umirjeni in manj zainteresirani za grobo telesno igro. Zato spol sam po sebi ne pove dovolj o otrokovem temperamentu, potrebah ali sposobnosti uravnavanja vedenja. Pomembno je, da otroka spoznavamo kot posameznika in njegovih značilnosti ne razlagamo zgolj skozi spol.

Otroci ne odraščajo neodvisno od predstav, ki jih imamo o njih odrasli, saj se že zgodaj srečujejo s sporočili o tem, kakšno vedenje naj bi bilo primerno za dečke in kakšno za deklice. Dečke lahko pogosteje spodbujamo k pogumu, tekmovalnosti in telesni dejavnosti, deklice pa k previdnosti, sodelovanju in umirjenosti. 

Takšna pričakovanja niso vedno izrečena neposredno in se lahko kažejo v izbiri igrač, načinu igre, pohvalah in odzivih na otrokovo vedenje. 

Če odrasli pri dečku glasno prerivanje razumejo kot običajno fantovsko vedenje, pri deklici pa enako vedenje hitreje označijo za neprimerno, otrokoma posredujejo različna sporočila o tem, kaj je sprejemljivo.

"Otroški razvoj nastaja v prepletu bioloških značilnosti, temperamenta, izkušenj in socialnega okolja."

Posebej pomembno je, kako odrasli razumemo besedo divji. Včasih z njo opisujemo otroka, ki je poln energije, rad raziskuje, teče in potrebuje veliko gibanja. Drugič pa z isto besedo označujemo udarjanje, grobo ravnanje z drugimi ali nespoštovanje njihovih meja. To niso enake stvari. 

Živahnost, telesna dejavnost in raziskovalna igra so lahko povsem običajen del otrokovega razvoja. Tudi bolj groba, vendar vzajemna in varna igra je lahko za nekatere otroke privlačna. Pomembno je, da otroci pri njej upoštevajo dogovorjene meje, odzive drugih in njihovo pripravljenost za sodelovanje.

Drugače je, kadar otrok drugega namerno poškoduje, ga ustrahuje ali nadaljuje z vedenjem, čeprav drugi jasno pokaže, da mu je neprijetno. Takšnega vedenja ni smiselno opravičevati z otrokovim spolom. Dečki prav tako kot deklice potrebujejo pomoč pri razumevanju čustev, obvladovanju impulzov, razvijanju empatije in spoštovanju meja drugih. 

Če določeno vedenje prehitro pripišemo temu, da je otrok pač fant, lahko spregledamo, kaj nam otrok z njim sporoča in katere spretnosti se mora še naučiti.

Pričakovanje, da morajo biti dečki pogumni, močni, tekmovalni in manj občutljivi, lahko vpliva tudi na njihov odnos do lastnih čustev. Deček, ki je bolj previden, ne mara grobe igre ali hitro zajoka, lahko dobi občutek, da se ne vede tako, kot se od njega pričakuje. 

Če pogosto sliši, da fantje ne jokajo ali da se mora postaviti zase, se lahko začne izogibati izražanju žalosti, strahu ali negotovosti. Podobno lahko deklica, ki je zelo telesno dejavna, glasna in odločna, pogosteje naleti na opozorila, da bi morala biti bolj mirna ali nežna. 

Težava torej ni v tem, da bi bile določene značilnosti same po sebi neprimerne, temveč v tem, da lahko preveč toga pričakovanja zožijo prostor, v katerem otrok razvija svojo osebnost. 

Otroci potrebujejo možnost, da raziskujejo različne interese, izražajo čustva in razvijajo sposobnosti, ne da bi jih pri tem nenehno omejevala predstava o tem, kaj je značilno za njihov spol.

Za starše je pogosto koristneje, da se namesto vprašanja, ali je določeno vedenje značilno za dečke ali deklice, vprašajo, kaj otrok v določeni situaciji potrebuje. Otrok, ki težko mirno sedi, morda potrebuje več gibanja, drugačen način vključevanja v dejavnost ali pomoč pri postopnem razvijanju samouravnavanja. 

Otrok, ki se pogosto zapleta v konflikte, morda potrebuje podporo pri izražanju jeze, reševanju nesoglasij ali razumevanju meja drugih. Pri tem je treba upoštevati otrokovo starost, razvojno zrelost, temperament in okoliščine. 

Vedenja ni vedno mogoče pojasniti z enim samim razlogom, prav tako pa ni vsaka živahnost znak težav s samouravnavanjem. Pomembno je tudi, da otrokom ne postavljamo povsem različnih meril zgolj zaradi spola. 

Vsi potrebujejo priložnosti za gibanje, raziskovanje in samostojnost, pa tudi jasne meje, čustveno podporo in pomoč pri razvijanju odgovornosti do drugih.

Trditev, da so fantje bolj divji, torej ni povsem brez raziskovalne podlage, kadar govorimo o določenih povprečnih razlikah v telesni aktivnosti in temperamentu. Postane pa zavajajoča, kadar iz teh razlik sklepamo, kakšen bi moral biti posamezen deček ali deklica. Stereotipi nam lahko pomagajo hitro razložiti vedenje, vendar nas lahko hkrati odvrnejo od tega, da bi otroka zares razumeli.

Viri: Else-Quest, N. M., Hyde, J. S., Goldsmith, H. H. in Van Hulle, C. A. (2006). Gender Differences in Temperament: A Meta-Analysis. Psychological Bulletin.