Sindrom steklenega otroka: Ko si priden, ker nočeš biti še ena skrb

Ob tem pa v isti družini odrašča še en otrok. Zdrav, samostojen in na videz brez večjih težav. Ker ne zahteva veliko, ga odrasli hitro doživljajo kot otroka, ki "zmore vse sam", ker se je skozi leta naučil, da zanj pogosto ni pravega časa. Za takšno izkušnjo se je v zadnjih letih uveljavil izraz sindrom steklenega otroka oziroma Glass Child Syndrome. Ne gre za uradno diagnozo, ampak za poimenovanje izkušenj otrok, ki odraščajo ob sorojencu z večjimi zdravstvenimi ali razvojnimi potrebami. Izraz izhaja iz občutka, da odrasli pogosto gledajo skoznje, ker njihova stiska ostaja manj opazna od stiske otroka, ki potrebuje več pomoči.

Naučijo se počakati, se zamotiti sami, pomagati doma ali razumeti, da ima brat ali sestra trenutno večje potrebe. Navzven zato pogosto delujejo zelo zrelo, odgovorno in prilagodljivo. Starši so nanje upravičeno ponosni, saj so samostojni, razumevajoči in redko povzročajo težave. 

Toda prav za to navidezno zrelostjo se lahko skriva pomemben psihološki proces. Otrok se postopoma nauči, da je bolje svoje potrebe potisniti nekoliko v ozadje. Da ni pravi trenutek za njegove skrbi. Da bo staršem lažje, če bo potrpežljiv, razumevajoč in priden. Sčasoma lahko začne verjeti, da je njegova vrednost povezana prav s tem, koliko prostora zna prepustiti drugim.

Če so njihove potrebe dlje časa postavljene na drugo mesto, lahko začnejo nezavedno oblikovati prepričanja, da njihove težave niso tako pomembne, da ne smejo biti v breme ali da si morajo pozornost zaslužiti s pridnostjo, uspešnostjo in prilagodljivostjo. Takšna prepričanja pogosto ne ostanejo le del otroštva, ampak lahko zaznamujejo tudi odraslost. Odrasel človek zato težje prosi za pomoč, težje postavlja meje ali pa ves čas čuti odgovornost za dobro počutje drugih.

Pomembno je poudariti, da to ni posledica slabega starševstva. Večina staršev bi si želela vsakemu otroku nameniti enako količino časa, energije in pozornosti. Toda življenje z otrokom, ki potrebuje intenzivnejšo nego, preprosto ne dopušča popolnega ravnovesja. Zato ne gre za iskanje krivca, ampak za razumevanje družinske dinamike in za zavedanje, da tudi otrok, ki deluje najbolj samostojen, še vedno potrebuje občutek, da je viden, slišan in pomemben.

Brata ali sestro imajo iskreno radi, hkrati pa se lahko pojavijo žalost, jeza, ljubosumje, osamljenost ali občutek nepravičnosti. Takšna ambivalentna čustva so povsem normalen odziv na zahtevne okoliščine, vendar jih otroci pogosto težko izrazijo, saj jih spremlja občutek krivde. Mislijo, da če imajo sorojenca radi, ne bi smeli občutiti ničesar neprijetnega. Prav zato je pomembno, da v družini obstaja prostor, kjer otrok lahko pove tudi tisto, kar je težko slišati, ne da bi se ob tem bal, da bo koga prizadel ali razočaral.

Otroci ne potrebujejo popolnoma enako razdeljene pozornosti, temveč občutek, da so njihove potrebe pomembne in da imajo v družini svoje mesto. Včasih je dovolj že nekaj minut pristnega stika, pogovor pred spanjem, skupen sprehod ali trenutek, ko starš zares posluša samo njega. Takšni trenutki otroku sporočajo, da ni opažen le zato, ker je priden, uspešen ali samostojen, ampak preprosto zato, ker je zanje pomemben in ljubljen.

Odraščanje ob sorojencu s kronično boleznijo ali posebnimi potrebami pa lahko prinese tudi številne dragocene izkušnje. Mnogi otroci razvijejo izjemno empatijo, občutek odgovornosti, sposobnost sodelovanja in veliko občutljivost za stiske drugih. Vendar te kvalitete ne bi smele nastati za ceno njihovih lastnih potreb. Tudi oni potrebujejo dovoljenje, da so lahko kdaj žalostni, jezni, utrujeni ali razočarani. Da jim ni treba biti ves čas močni. In predvsem, da vedo, da je tudi njihova zgodba pomemben del zgodbe njihove družine.

Viri: Sibling Support Project / Family Voices