Starši, ki nevede razvajajo otroke, pogosto delajo teh 5 napak

Otroku prepogosto popuščamo, rešujemo njegove težave ali ga skušamo obvarovati pred vsakim razočaranjem. Kdaj pa lahko takšna pomoč postane ovira pri razvoju samostojnosti?

Noben starš ni popoln in občasno popuščanje še ne pomeni, da otroka razvajamo. Težava se lahko pojavi, ko določeni vzorci postanejo pravilo. Otrok se lahko tako navadi, da bo vedno dobil, kar si želi, da bodo drugi namesto njega rešili težave in da zanj veljajo drugačna pravila kot za druge.

Strokovnjaki na področju vzgoje poudarjajo pomen ravnovesja med toplino, razumevanjem in jasnimi mejami. Ameriško psihološko združenje denimo kot pomemben vzgojni pristop izpostavlja kombinacijo čustvene podpore, odzivnosti in doslednih pravil. 

1. Postavljajo meje, a jih ne upoštevajo dosledno

Predstavljajte si običajen prizor v trgovini. Otrok si zaželi sladkarije, starš mu pove, da je danes ne bo dobil, nato pa se začnejo jok, jeza in protestiranje. Po nekaj minutah starš popusti, ker nima več energije za prepiranje.

Takšne situacije se zgodijo skoraj vsaki družini. Težava nastane, če otrok večkrat ugotovi, da lahko z dovolj vztrajnim protestiranjem spremeni starševski ne v da. Tako se nauči, da meje niso zares trdne in da se jih splača preizkušati.

Doslednost pri tem ne pomeni strogosti brez razumevanja. Otrok ima pravico biti jezen, žalosten ali razočaran, starš pa lahko njegove občutke sprejme, ne da bi spremenil odločitev. Namesto dolgega pregovarjanja lahko mirno reče: "Vem, da si želiš sladkarijo in da si razočaran. Danes je ne bomo kupili."

Pomembno je, da pravila prilagodimo otrokovi starosti, jih jasno razložimo in se jih poskušamo držati. Tako otrok postopoma razume, da neprijetni občutki niso razlog, da bi se vsaka meja spremenila.

2. Pretirano jih hvalijo za vsako malenkost

Otroci potrebujejo spodbudo, pohvalo in občutek, da opazimo njihov trud. Toda tudi pri pohvalah je pomembna mera. Če vsako običajno opravilo pospremimo z velikim navdušenjem in pretiranimi komplimenti, lahko otrok začne pričakovati posebno priznanje tudi za naloge, ki so del vsakdanjega življenja.

To ne pomeni, da moramo pohvale omejiti ali da je narobe otroku povedati, da smo ponosni nanj. Bolj pomembno je, da so iskrene in konkretne. Namesto splošnega "Ti si najboljši!" lahko rečemo: "Všeč mi je, da si vztrajal, čeprav ti sprva ni uspelo." Ali pa: "Hvala, ker si pospravil igrače, ne da bi te moral večkrat spomniti."

Tako otrok ne dobi le občutka, da je nekaj naredil dobro, temveč tudi razume, katero vedenje cenimo. Obenem se uči, da ni treba za vsako dejanje dobiti nagrade ali pohvale.

3. Vedno rešujejo težave namesto otrok

Ko se otrok spre s prijateljem, ne razume šolske naloge ali mu nekaj ne uspe, si starši pogosto želimo takoj posredovati. Težko gledamo, kako se naš otrok muči, še posebej, kadar bi lahko težavo sami rešili veliko hitreje.

Toda če vedno prevzamemo pobudo, otroku odvzamemo priložnost, da bi se učil sprejemati odločitve, iskati rešitve in se spoprijemati z vsakodnevnimi izzivi.

To ne pomeni, da mu moramo pustiti, da se znajde sam v vsaki situaciji. Naša naloga je, da mu pomagamo, kadar pomoč potrebuje, vendar mu hkrati omogočimo, da poskusi tudi sam.

Namesto da takoj posežemo v spor s prijateljem, ga lahko vprašamo: "Kaj se je zgodilo? Kako misliš, da bi lahko to rešila?" Pri domači nalogi mu lahko pomagamo razumeti navodila, ne da bi nalogo opravili namesto njega.

Takšni pogovori otroku sporočajo, da mu stojimo ob strani, obenem pa zaupamo, da se lahko nauči poiskati rešitev. Prav iz majhnih izzivov postopoma rastejo samostojnost, vztrajnost in samozaupanje.

4. Otrokom govorijo, da so boljši od drugih

Vsak starš svojega otroka vidi kot nekaj posebnega. Povsem naravno je, da smo ponosni na njegove dosežke in sposobnosti. Toda nekaj drugega je, če ga nenehno primerjamo z vrstniki in mu govorimo, da je pametnejši, sposobnejši ali pomembnejši od drugih otrok.

Takšne izjave so morda mišljene kot kompliment, vendar lahko otroku sporočajo, da je njegova vrednost odvisna od tega, ali je boljši od drugih. Sčasoma lahko začne pričakovati poseben položaj ali pa težje sprejema trenutke, ko mu nekaj ne gre tako dobro kot vrstnikom.

Namesto primerjav je bolje poudariti njegov trud, napredek in individualne prednosti. Lahko mu povemo, da smo ponosni, ker je pri učenju vztrajal, ker je pomagal prijatelju ali ker je po neuspehu poskusil znova.

Pomembno je tudi, da ga učimo spoštovanja do drugih. Ni mu treba biti najboljši v razredu, najhitrejši na igrišču ali najuspešnejši na treningu, da bi bil vreden naše ljubezni in ponosa.

5. Poskušajo jih zaščititi pred vsakim porazom

Kdo se še ni kdaj pretvarjal, da je izgubil pri družabni igri, samo zato, da bi razveselil otroka? Pri najmlajših je takšna igra lahko povsem nedolžna. Ko pa otroci odraščajo, je pomembno, da se postopoma naučijo sprejemati tudi poraze in razočaranja.

V življenju ne moremo vedno zmagati, dobiti tistega, kar si želimo, ali biti prvi. Če otroka ves čas obvarujemo pred neprijetnimi občutki, mu lahko otežimo učenje, kako se z njimi spoprijeti.

Poraz pri igri, neuspeh pri nalogi ali razočaranje, ker ni izbran v ekipo, so lahko priložnosti za pogovor. Otrok se lahko nauči, da neuspeh ne pomeni, da je nesposoben, in da lahko po njem poskusi znova. Pomembno je tudi, da razume, da njegova vrednost ni odvisna od zmage.

To ne pomeni, da moramo otrokovo žalost zmanjševati ali ga siliti, naj se takoj pobere. Lahko mu rečemo: "Vem, da si razočaran, ker nisi zmagal. Tudi meni bi bilo težko. Kaj misliš, da bi lahko naslednjič poskusil drugače?"

Tako mu pomagamo sprejeti občutke, namesto da bi ga pred njimi skušali obvarovati za vsako ceno.

Če se prepoznate v kateri od naštetih navad, si ne očitajte, da ste slab starš. Vsi včasih popustimo, naredimo kaj namesto otroka ali ga skušamo zaščititi pred razočaranjem. Pomembno je, da opazimo, kdaj takšno vedenje postane vzorec, in poskusimo ravnati drugače.

Otroci potrebujejo občutek varnosti, toplino in sprejetost, vendar tudi priložnosti, da se učijo odgovornosti, potrpežljivosti in samostojnosti. Zdrave meje niso nasprotje ljubezni. Otroku pomagajo razumeti, kaj lahko pričakuje, kako se odzivati na omejitve in kako živeti z drugimi.

Cilj vzgoje ni otrok, ki nikoli ne joka, se ne jezi ali ne nasprotuje. Cilj je otrok, ki se ob podpori odraslih postopoma nauči razumeti svoja čustva, spoštovati druge in se spoprijemati z izzivi, tudi kadar stvari ne gredo po njegovih željah.

Vir: MissMama