Zaljubljenost je intenzivno čustvo, ki pride brez opozorila. Tudi starše in skrbnike pogosto preseneti kot nepričakovana poletna nevihta, ki nakaže, da so na obzorju spremembe. In dobro je, če smo lahko na te spremembe vsaj nekoliko pripravljeni.
Prva ljubezen, velika čustva in še več vprašanj
Izkušnjo otroške zaljubljenosti odrasli zlahka podcenjujejo in potrebno se je zavedati, da so otrokova čustva prav tako resnična in intenzivna kot pri odraslih, zato pojem otroške zaljubljenosti kot nekaj nepomembnega ne obstaja. Otrok in mladostnik zaradi neizkušenosti čustva zaljubljenosti še toliko težje regulira in zdrži, zato potrebuje veliko podpore njemu pomembnega odraslega.
Z vstopom v puberteto se zaradi izrazitejšega hormonskega delovanja ob zaljubljenosti pojavijo intenzivnejši telesni in čustveni odzivi, ki jih otroci in mladostniki zaradi še ne povsem razvite sposobnosti čustvenega uravnavanja težje razumejo in obvladujejo.
Ob iskanju lastne identitete, oblikovanju samopodobe in vključevanju med vrstnike se hkrati učijo prepoznavati in uravnavati kompleksna čustva, kot so zavist, dvom, tesnoba, občudovanje, spoštovanje in hrepenenje. Ker je njihovo razumevanje in predelovanje zahtevno že za odrasle, se lahko otroci in mladostniki zaradi njihove intenzivnosti počutijo preplavljene, nerazumljene in osamljene.

Pri tem je pomembno, da starši opazijo, ko se otrok začne izogibati določenim odnosom ali pa spremeni družbo vrstnikov, s katerimi se druži. A kljub vse večji potrebi po samostojnosti naj starši ostanejo na voljo kot varen in podporen prostor.
Spremembe se pokažejo tudi v večji pozornosti, ki jo otrok namenja svojemu videzu, pričeski, negi kože, oblačilom in slogu. V ozadju je pogosto želja po sprejetosti in potrditvi, ki jo lahko spremlja vprašanje: "Ali sem dovolj zanimiv, privlačen in dober, da me bodo sprejeli?" Ob zavrnitvi ali prekinitvi odnosa pa se lahko pojavita tudi sram in občutek, da je z njim nekaj narobe: "Če me ne sprejmejo, je očitno z mano nekaj narobe."
Kako z otrokom ohraniti bližino tudi v najstniških letih
Ko otroci spregovorijo o telesnih spremembah ali čustvenih stiskah, lahko starši doživijo paleto močnih čustev. Pomembno je, da otrokova čustva sprejmejo in jih ne zmanjšujejo z izjavami, kot sta: "Ah, to so samo otroške ljubezni, ki itak minejo." ali "Ne rabiš jokati, veš, koliko punc je še na svetu zate."
Otrok se tako zapre vase in svoja čustva zadrži. Starši naj zato spodbujajo prepoznavanje čustev in omogočijo otroku možnost za njihovo raziskovanje ter regulacijo v varnem in spodbudnem okolju.
Če vam otrok zaupa, v koga je zagledan, se vključite v pogovor. Vprašajte ga, kaj mu je pri tej osebi všeč in ali meni, da je tudi on tej osebi všeč. Bistveno je, da njegovih čustev ne zavrnete in ne kritizirate ali označite za napačna, hkrati pa otroka ne silite k razkrivanju podrobnosti.
Če sumite, da je otrok zaljubljen, a o tem ne spregovori sam, lahko vedno previdno povprašate: "Veliko se družiš s Petro. Kako se počutiš, ko sta skupaj?" Starši smo lahko iskreno radovedni, a ne vsiljivi.
Ko se z otrokom pripravljate na takšen pogovor, je dobro premisliti tudi o družinskih dogovorih in mejah, ki jih želite postaviti. Vnaprej se dogovorite o pričakovanjih, na primer o tem, kje in ob katerih urah se lahko otrok srečuje s simpatijo ter kaj je za vas sprejemljivo, če se druženje odvija doma.
Jasno postavljene in utemeljene meje otrok lažje sprejme, še posebej, če so pričakovanja staršev vnaprej razumljiva. Tako se zmanjša možnost nesporazumov in občutka, da je otrok razočaral starše zaradi nečesa, česar sploh ni vedel.

Ljubezen je lepa, a tudi "ne" je del zgodbe
Pogovori o odnosih že od zgodnjih let otroka pripravijo na čas, ko se bo zaljubil. Pomembno je, da vključujejo spoštovanje svojega in tujega telesa, kasneje pri mladostnikih pa je koristno pojasniti pojme, kot so privolitev, soglasje in postavljanje meja ter poudariti, da nas ljubljena oseba ne sme siliti v nekaj, kar nam ni prijetno.
Otroku dajte vedeti, da je povsem v redu, če z nekom ne želi biti v odnosu. Zaljubljenost ni vedno obojestranska in zavrnitev je normalen del življenja. Otroka lahko naučimo, kako na spoštljiv način izraziti svoja čustva in postaviti meje, na primer: "Ko mi nenehno pišeš, jaz pa se ne odzivam, se zaradi tega počutim neprijetno pri pouku, ki ga imava skupaj. Bi te lahko prosil, da s tem pisanjem prenehaš."
Vsi se spomnimo, kako boleča je lahko zadrega v mladih letih, zato je pomembno, da starši otrokove simpatije ne razkrivajo in razglašajo drugim. S spoštovanjem njegove zasebnosti gradite zaupanje in odnos, v katerem se bo otrok počutil varno pri naslavljanju različnih vprašanj, za izžalovanje zavrnitve in pogumno raziskovanje ter spoznavanje sebe in bližnjih.
Naj se v varnih odnosih zgodi veliko skrivnih pogledov, ki bodo ostali večni spomin.















































Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV