Zakaj je pomembno, da otrok pozdravi? V ozadju je veliko več kot le bonton

Pozdravljanje je ena prvih socialnih navad, ki jih otroci spoznavajo v vsakdanjem življenju. Zdi se nekaj samoumevnega, vendar otrok skozi to majhno gesto postopoma odkriva, kako vzpostavljati stike, kako se vključevati v družbo in kako z drobnimi dejanji pokažemo, da druge ljudi opazimo.

Ko odrasli pozdravimo soseda na stopnišču, vzgojiteljico v vrtcu ali znanca na ulici, tega običajno ne počnemo zavestno. Pozdrav je postal del našega vsakdana. Pri otroku pa se te navade šele oblikujejo.

S tem ko ga spodbujamo k pozdravljanju, ga učimo, da ob srečanju z drugim človekom vzpostavimo stik. Ni treba, da se vsakič razvije pogovor, prav tako ni treba, da smo z vsakim, ki ga srečamo, posebej domači. Dovolj je že kratka gesta, s katero pokažemo, da smo drugega opazili.

To je pomembna lekcija za življenje v skupnosti. Otrok počasi spoznava, da svet ni sestavljen samo iz njegovih želja, potreb in doživetij, temveč tudi iz drugih ljudi, s katerimi si deli prostor.

Prav v vsakdanjih situacijah, ki se odraslim zdijo nepomembne, se začnejo oblikovati temelji socialnega vedenja.

Razvija občutek za druge ljudi. Pozdrav je priložnost, da otrok usmeri pozornost tudi navzven. Uči se prepoznavati družbene situacije in razumeti, da lahko z majhnim dejanjem nekomu izkaže pozornost.

Spoznava pravila družbenega življenja. Otroci se ne rodijo z znanjem o tem, kako se vedemo ob srečanju, kako se predstavimo ali kako začnemo pogovor. To se učijo postopoma, predvsem z opazovanjem odraslih in ponavljanjem vsakdanjih izkušenj.

Pridobiva samozavest. Za zadržanega otroka je lahko že preprost pozdrav majhen korak iz cone udobja. Ko ugotovi, da zmore samostojno vzpostaviti stik, se lahko počuti bolj samozavestnega tudi v drugih družbenih situacijah. Sčasoma mu je morda lažje pristopiti k vrstniku, se vključiti v igro ali spregovoriti z odraslim, ki ga ne pozna dobro.

Uči se komunikacije. Pogovor se pogosto začne prav s pozdravom. Otrok skozi takšne izmenjave spoznava, da komunikacija ni samo govorjenje, ampak tudi odzivanje, poslušanje in upoštevanje sogovornika.

Razume pomen majhnih gest. Prijazen pozdrav lahko nekomu polepša dan. Otrok se tako postopoma uči, da naši odnosi niso odvisni samo od velikih dejanj, temveč tudi od drobnih pozornosti, ki jih namenjamo drugim.

Lahko otroka še tako pogosto opozarjamo, naj pozdravi, vendar bodo naše besede imele manjši učinek, če sami ljudi okoli sebe komajda opazimo.

Otroci namreč pozorno spremljajo, kako se vedemo v vsakdanjih situacijah. Opazijo, ali pozdravimo soseda, se zahvalimo prodajalki, prijazno ogovorimo natakarja ali se vljudno poslovimo od gostov.

Prav zato je pomembno, da bonton ni samo nekaj, kar zahtevamo od otrok, ampak vrednota, ki jo živimo tudi sami.

Če otrok vidi, da starši ljudi pozdravljajo naravno in brez občutka, da gre za neprijetno dolžnost, bo takšno vedenje lažje sprejel kot del vsakdanjega življenja. Namesto nenehnega opozarjanja lahko veliko dosežemo že s tem, da sami rečemo dober dan in otroku pokažemo, kako preprosto je vzpostaviti prijazen stik.

Tu se pogosto pojavi dilema. Starši si želimo, da bi bil otrok vljuden, hkrati pa ne želimo, da bi se ob srečanju z drugimi počutil neprijetno ali izpostavljeno.

Pomembno je razumeti, da molk ni vedno znak nevljudnosti. Otrok je lahko utrujen, zadržan, negotov ali preprosto potrebuje več časa, da se v določeni situaciji sprosti. Kar je za odraslega povsem običajno srečanje, je lahko za otroka, ki se težje znajde v družabnih okoliščinah, precejšen izziv.

Če ga pred drugimi oštevamo, primerjamo z drugimi otroki ali mu očitamo, da je nevljuden, lahko pozdrav poveže z občutkom sramu in strahom pred odzivom odraslih.

Veliko bolje je, da ga spodbujamo mirno in brez pritiska. Lahko mu ponudimo različne možnosti: da reče živjo, pomaha z roko ali se nasmehne. Z odraščanjem in pridobivanjem izkušenj bo lažje našel način pozdravljanja, ki mu ustreza.

Pri tem je pomembno tudi, da spoštujemo otrokove osebne meje. Učiti ga vljudnosti namreč ne pomeni, da mora biti vedno družaben, da mora vsakogar pogledati v oči ali da mora pristati na telesni stik, na primer objem ali poljub.

Cilj ni otrok, ki brez ugovora izpolni vsako zahtevo odraslega, ampak otrok, ki postopoma razume pomen prijaznosti in spoštljivega odnosa do drugih.

Otroci se skozi odraščanje naučijo še nečesa pomembnega: da pozdravljamo tudi takrat, ko od drugega človeka ne pričakujemo ničesar v zameno.

Ne zato, ker bomo za to pohvaljeni. Ne zato, ker nas starši gledajo. In ne zato, ker se bojimo graje.

Sčasoma lahko pozdrav postane izraz našega odnosa do ljudi in skupnosti, v kateri živimo. Prav takrat vzgoja preseže zgolj učenje pravil in postane del oblikovanja otrokovih vrednot.

Seveda se to ne zgodi čez noč. Otroci potrebujejo čas, ponavljanje in predvsem odrasle, ki jim pomagajo razumeti, zakaj so določena vedenja pomembna.

Morda se nam bo zato naslednjič, ko bomo otroka spomnili, naj pozdravi soseda, zdelo vredno za trenutek ustaviti. Ne gre samo za eno besedo ali za to, kaj si bodo mislili drugi. Gre za drobno priložnost, da otroku pomagamo razumeti svet, v katerem živimo skupaj.

Kajti vljudnost se pogosto začne z majhnim živjo, spoštovanje pa se razvija skozi vse tisto, kar otroci ob tem in ob nas postopoma spoznavajo.

Teden otroka, ki v Sloveniji letos poteka med 5. in 11. oktobrom, je namenjen otrokom, njihovim pravicam, potrebam, odnosom in predvsem razmisleku o tem, kakšen svet jim ustvarjamo odrasli. V ospredje postavlja otroka kot posameznika, ki potrebuje varnost, sprejetost, spoštovanje, pa tudi priložnosti, da se uči živeti z drugimi.

Prav vsakdanji trenutki so tisti, v katerih se te vrednote začnejo zares oblikovati. Ne le velike življenjske lekcije, ampak tudi čisto majhne stvari, kako otroka učimo poslušati, počakati, pomagati, se zahvaliti in pozdraviti.

Morda se zdi stavek "Pozdravi!" nepomemben. Toda za otroka je lahko veliko več kot zgolj opomin na bonton. Ko ga učimo, da ob srečanju opazi drugega človeka in ga pozdravi, ga učimo tudi vzpostavljanja stika, spoštovanja, komunikacije in vključevanja v skupnost.

V tem pa se skriva tudi eno pomembnejših sporočil Tedna otroka: otroci se o odnosih ne učijo samo takrat, ko jim o njih govorimo. Učijo se jih ves čas, skozi naše vedenje, vsakdanje situacije in način, kako jih vodimo skozi svet.