Predstavljamo vam zgodbo Jasne Sršen, vzgojiteljice in avtorice poučnih besedil. V zgodbi, ki je bila objavljena na starševskem portalu Roditelji.hr, nam je predstavila neprestan boj med dvema malčkoma, bratoma in na koncu iz nje izpeljala moralni nauk. Če imate tudi vi doma dva fantka, z manjšo razliko v letih, boste prav gotovo lahko potrdili, da si osebnostno nista preveč podobna. Eden, ponavadi starejši, je bolj umirjen, vljudnejši, nežnejši, medtem ko je lahko drugi – v večini primerov mlajši, bolj navihan, korajžen in že kmalu dobro da vsem vedeti, kako se počuti in česa si želi. Tako je bilo tudi v tej zgodbi ...
Vera je bila petnajstletno dekle. Ker sta se morala njena starša zaradi enoletne službene premestitve očeta preseliti na drug konec države, Vera pa si ni želela za eno leto zamenjati šole, okolice in prijateljev, so se odločili, da ostane pri starejši sestri in njeni družini. Vsi so bili z dogovorom precej zadovoljni, saj je imela sestra dva malčka, za katera je bilo potrebno v odsotnosti staršev poskrbeti, Vera pa si je z varstvom dveh nečakov precej povišala žepnino.
Pogosto se je dogajalo, da je Vera čuvala svoja nečaka, kadar sta se sestra in soprog odpravila v mesto po nakupih ali pa sta imela v popoldanskih urah službene obveznosti. Ker sta oba delala v šoli, sta včasih zvečer izvajala tudi izobraževanja za odrasle in takrat je z varstvom na pomoč priskočila Vera. Njena nečaka, štiriletnik in šestletnik sta se znala lepo igrati in zamotiti. Bila sta precej napredna v marsikaterem smislu in Vera je uživala v njuni družbi. Imela pa je le en sam problem.
Preberite še: 'To jutro ti bom povedala, kako zelo mi pomeniš'
Mlajši nečak se je znal včasih močno razjeziti na svojega starejšega bratca in se je burno odzival. Postajal je celo nekoliko agresiven. Starejši brat je bil miroljuben, razgledan otrok. Vera je sestro vseskozi opozarjala na agresivno vedenje malčka, ki se je ponavadi pojavilo ravno, kadar staršev ni bilo doma. Njena sestra pa temu ni pripisovala nekega posebnega pomena, menila je, da je starejši sin, ki je včasih potožil glede bratovega vedenja, enostavno bolj občutljiv otrok.
Vera je mlajšega nečaka včasih poskusila podkupiti s sladoledom ali kakšno drugo sladkarijo, da bi se lepo vedel, kadar so ostajali sami doma. Ta pa je obljubil, da bo priden, dokler ni dobil želenega in sladkarijo pojedel, nato pa je nadaljeval z grdim vedenjem.
"Ti si vedno tako jezen, da te bomo od zdaj naprej klicali Godrnjavček!" je poskusila Vera umiriti malčka.
Nekega dne pa je mlajši brat iz ljubega miru pozival starejšega k boju:
"Daj, pokaži kaj znaš. Se bojiš, kajne? Ti si večji, nisi pa močnejši!"
"Nisi močnejši od mene, samo jaz se ne želim pretepati. Nikoli. Prosim, nehaj in pusti me na miru," mu je mirno odgovoril starejši brat.
"Če misliš, da si ne želiš, ti bom pokazal da želiš," je vztrajal malček in se kot petelin zapodil v brata.

Vera je uspela v zadnjem hipu preprečiti njegov napad. Čas je tekel, situacija med bratoma pa je postajala vse bolj napeta. Ker je Vera vedela, do bo morala še kar nekaj časa preživeti z njima, je razmišljala o tem, kako rešiti zadeve in kako preprečiti, da bi manjši bratec neprestano napadal starejšega. Ker s časoma ni več vedela, kaj bi storila, je rekla starejšemu fantku: "Udari ga nazaj! Naj si zapomni, da je njegovo vedenje nedopustno! Spremenil se je v pravo oso. To se mora ustaviti."
Pravzaprav se niti ni takoj zavedala, kaj je svetovala starejšemu bratcu. Sama je bila zoper vsakršno nasilje in nikakor ji ni bilo jasno, zakaj je manjši fantek tako nastrojen. Ta starejši je bil tako miren, nežen, zdelo se ji je, da ga nikdar ni niti slišala jokati. Medtem ko je bil manjši njegovo popolno nasprotje in nikakor si ni znala razložiti, kako lahko svojega starejšega brata sploh pogleda grdo, kaj šele udari. Zato se je odločila, da se bo z malčkom pogovorila na samem.
Bilo ji je hudo, ker je morala gledati, kako starejši fantek trpi agresijo in provokacije mlajšega, zato je malčka posedla za mizo in mu iskreno rekla: "Pridi, pogovoriti se morava!"
Zelo mu je bilo všeč, ker ga je nekdo jemal za odraslega. Zadovoljno se je usedel za mizo, saj je lahko pred tem večkrat videl, kako sta za mizo k pogovoru sedla tudi njegova starša. Važno je privzdignil svoj nosek in pozorno poslušal.
"Želela bi, da mi poveš, zakaj ne maraš svojega brata. On je miren fant, nikoli ti ni naredil nič slabega. Povej mi, zakaj mu ne daš miru?" ga je vprašala.
"A ne vidiš, kakšen je? Ne zna se pretepati. Ko sva zunaj, ga moram vedno braniti pred drugimi otroci!" je hitel odgovoriti malček.
"Ti si manjši od njega, pa ga braniš?" je vprašala Vera, ki je bila presenečena nad njegovim odgovorom. Le kdo bi si mislil, da tako majhni otroci razmišljajo o takšnih rečeh. "Zakaj nisi povedal, da vama otroci zunaj nagajajo?" ga je še vprašala.
"Saj sem povedal očetu, pa mi je rekel, da se mora sam znajti," je odgovoril malček. "Potem pa ga pusti, da se znajde sam," je nadaljevala Vera.
"Ne morem! Pretepli ga bodo. On se ne zna pretepati. Moram ga braniti! On je moj brat!" je vznemirjeno odgovarjal malček.
Vera se je nekje v sebi sladko nasmehnila, saj ji je bilo pri srcu, ko ji je malček nehote izdal, da ima svojega brata pravzaprav izjemno rad. Ker je kljub temu želela, da bi se začel do brata vesti bolj ljubeče, mu je dejala: "Braniš ga zunaj, pred drugimi, doma pa ga še sam pretepaš?! Isti si kot tisti razgrajači!"
"Mora se naučiti pretepati, Vera. Jaz sem najmočnejši. In ker sem tako močen, imam pred drugimi otroci vedno mir," je nadaljeval malček. "Nisi močnejši od mene, jaz sem večji in močnejši. Ampak se ne želim pretepati. Ni me treba braniti zunaj," se je v pogovor vmešal večji fant.
"No, pa dajmo rešiti to zadevo enkrat za vselej," je dejala Vera, v upanju, da ji bo uspelo. "Organizirali bomo boj med vama. Veljata dve pravili: Ne smeta drug drugega udariti v glavo, trebuh ali pod pas. Tisti, ki zmaga je močnejši. Se strinjata?"
Manjši je skakal in vriskal ter pritrdil, da se strinja, ker on je zagotovo močnejši. Večji pa je rekel: "Ne, ne strinjam se. On je moj brat in ne želim ga poškodovati in pika!"
"Ko ga boš enkrat premagal, ti bo dal za vselej mir, obljubim!" je razložila Vera. "Jaz bom sodnik in bom skrbela, da boj ne bo ušel izpod nadzora. Kdor prekrši pravila, je avtomatsko poraženec. Tisti, ki zmaga, je zmagovalec in močnejši od tistega, ki izgubi. Za nagrado pa vaju odpeljem oba na sladoled!"
Ker je starejši brat ugotovil, da se najbrž na drug način ne bo rešil ne bratca ne tete, je pristal na boj. Tekma se je začela. Manjši bratec je skakal kot petelin okrog starejšega in prav zabavno ga je bilo opazovati, kako poskuša z rokami in nogami doseči starejšega brata, ki je mirno stal in ga preprosto odrival od sebe. Bil je miren in resen. Manjši pa je postajal vse bolj rdeč v obraz, poten in nervozen. S pestmi se je trudil vse bolj tolči po večjem bratu, v nekem hipu pa se je znašel na tleh. Hitro je vstal s tal in zavpil: "Jaz sem močnejši! Jaz sem najmočnejši!"
Solze so začele polzeti iz njegovih oči, njegova lica so bila popolnoma rdeča. Znova je padel na tla. Sodnica je začela odštevati, ko se je malček spet uspel postaviti na noge. Vendar le za trenutek. Brat ga je v hipu spet položil na tla, malček pa je jokal od utrujenosti in tegobe, predvsem pa zato, ker je kljub besu in trudu ugotovil, da ne more starejšemu bratu nič. Usedel se je na stol in sopihal ter tiho pripomnil: "Jaz sem močnejši. Jaz sem najmočnejši!"
Tega večera je v njihovem domu zavladala žalost. Mlajši brat je bil žalosten, ker je bil poražen, starejši pa zato, ker mu nikakor ni bila všeč vsa ta situacija. Naslednji dan so se skupaj s teto Vero odpravili na sladoled. Od tistega boja dalje pa je bil malček popolnoma drug otrok. Ni več nagajal svojemu bratu niti s pestmi iskal pozornosti. Le tu in tam je še povedal, da je on sicer najmočnejši, kar starejšega brata niti malo ni motilo.

Vera se je večkrat kasneje v življenju spomnila na to situacijo in vedno se ji je na ustih narisal velik nasmeh, ko je pomislila na svoja nečaka.
Komentarji (1)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV