Bistvo starševstva je odnos, ki ga imamo s svojim otrokom. Odnos podpira, neguje in omogoča njegovo rast – ali pa jo ovira. Vsi si želimo, da bi bili dobri starši, naši otroci pa srečni in zadovoljni. Toda kako to doseči? Skrivnost, ki jo želijo izvedeti vsi starši otrok, razkriva svetovno znana in priljubljena britanska psihoterapevtka ter avtorica knjige o vzgoji Phillipa Perry.
Glavno sporočilo, ki ga psihoterapevtka želi predati staršem, je to, da morajo priznati čustva svojih otrok, namesto da jih zanikajo. Starši namreč mnogokrat uporabljajo povedi, kot so ''Ne bodi neumen'' ali ''Ne joči, ti prinesem sladoled'', in to počnejo zaradi tega, ker so bili sami tako vzgojeni. Ker posnemamo to, kar so počeli naši starši.
Poleg tega pa si je boleče priznati, da ima otrok tudi žalostne občutke. "Ko si terapevt tako dolgo kot jaz, ugotoviš, da večina staršev ni zlobnih barab," je Philippa pojasnila v intervjuju za The Guardian. "Večinoma so to res ljubki ljudje, ki so dobili napačna orodja. Imajo zelo radi svoje otroke, vendar jih obravnavajo kot obveznost ali opravilo."

"Ko sem bila stara približno 12 let, me je eden od prijateljev mojih staršev vprašal, ali sem imela srečno otroštvo. Odgovorila sem: Ne, nisem bila posebej vesela. Moj oče je to slišal in je bil besen. Imaš idilično otroštvo. Imaš veliko srečo. Kakšne neumnosti! In ker je bil to moj oče, moj ljubljeni, a strah vzbujajoči oče, sem se počutila krivo, počutila sem se šibko zaradi tega, kar sem rekla," je dejala psihoterapevtka.
Starši si pogostokrat tako močno želijo, da bi bili njihovi otroci srečni, da včasih skušajo izsiliti, da bi bili srečni. Tisto, kar je mojemu očetu takrat manjkalo in staršem pogosto primanjkuje, je možnost povezovanja z otrokom. Ko je naš gost odšel, bi oče lahko vprašal, zakaj se tako počutim, in si odgovora, kakršen koli že je, ne bi razlagal kot napad na samega sebe.

Mnogi starši na otroka gledajo kot na projekt. Na nekaj, kar se bo izkazalo kot dobro ali pa se bo popolnoma izjalovilo. V otrocih ne vidijo nečesa, s čimer bi se morali poistovetiti. In to je ključna, najpomembnejša stvar, ki bi jo vsak starš moral imeti v mislih. Da je bolj pomembno razmišljati o odnosu do otroka in ne toliko o tem, kako se otrok obnaša v določenem obdobju.
Ker se starši prepogosto osredotočajo le na otroka, ne vidijo, kako njihova dejanja vplivajo na otroka. Vsakega otroka je treba obravnavati kot posameznika in ne nasedati družbenim oznakam, kot so punčka, fantek, najstarejši, najmlajši in drugim posploševanjem.
"Starši znajo ponavadi zelo dobro načrtovati otrokovo prihodnost in razmišljati o možnostih, ki jih lahko zanj ustvarijo, ko izbira šolo in si zastavlja življenjske cilje. A bolj kot to je pomembno, da so prisotni v otrokovi sedanjosti. Da ga vidijo slišijo, razumejo in predvsem sprejemajo takšnega, kot je. Če starši izberejo tisto, kar njihovemu otroku ustreza v sedanjosti, bo prihodnost veliko lažja," je prepričana Perryjeva.
"Eden najpomembnejših pokazateljev dobrega duševnega zdravja otroka je močna vez s starši – zdrav, funkcionalen odnos," je za Financial Times še pojasnila Philippa Perry, ena najbolj znanih svetovnih psihoterapevtk.
Vir: theguardian.com, roditelji.hr
Komentarji (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV