Pasji in mačji slog starševstva: kako najti pravo mero topline in svobode pri vzgoji otrok

Sodobna psihologija starševstva poudarja, da se otroci nenehno spreminjajo – in z njimi se moramo spreminjati tudi starši.

Ena izmed zanimivejših teorij, ki je v zadnjih letih pritegnila veliko pozornosti, je t. i. teorija "pasjega in mačjega starševstva", ki jo je popularizirala razvojna psihologinja dr. Aliza Pressman. Pravi, da uspešni starši znajo biti včasih kot pes – topel, igriv in prisoten, drugič pa kot mačka – umirjena, spoštljiva in diskretna.

Teorija temelji na preprosti, a zelo slikoviti primerjavi:

Pasji starš je vedno blizu, poln energije, naklonjenosti in potrpežljivosti. Prisoten je pri otroku fizično in čustveno, kar mu daje občutek varnosti in ljubljenosti.

Mačji starš pa je prisoten na bolj subtilen način. Ne vsiljuje se, ampak pusti otroku prostor, da se izrazi, samostojno odloča in se po potrebi vrne po oporo.

Bistvo te teorije je uravnoteženost: otrok potrebuje oba pristopa, vendar v različnih obdobjih odraščanja.

V prvih letih otrokovega življenja so starši njegov celoten svet. Takrat potrebuje predvsem bližino, dotik, odzivnost in toplino.

"Pasji" starš v tej fazi:

- skrbi za čustveno varnost in zaupanje,

- se z otrokom igra, ga spodbuja in tolaži,

- mu pokaže, da je njegova prisotnost stalna in zanesljiva.

To obdobje oblikuje osnovno zaupanje v svet in ljudi. Če je starš v tej fazi preveč "mačji" – torej distanciran ali zadržan – lahko otrok razvije občutek negotovosti ali strahu pred zapuščanjem.

Ko otrok zori in postopoma išče svojo identiteto, postane ključna potreba po samostojnosti.

V obdobju predpubertete in najstništva lahko "pasji" pristop povzroči upor, saj se otrok počuti nadzorovanega ali nerazumljenega.

Tu pride do izraza mačji starš, ki:

- spoštuje otrokovo zasebnost,

- ne sili v pogovor, a je vedno na voljo,

- daje otroku občutek zaupanja in svobode,

- se umakne, a ostane čustveno prisoten.

Najstniki potrebujejo prostor za rast, vendar hkrati želijo vedeti, da so ljubljeni in da imajo varno zavetje, kamor se lahko vrnejo. "Mačji" pristop jim omogoča prav to.

Po teoriji navezanosti (attachment theory) otrok najprej razvije močno čustveno vez s staršem, ki mu zagotavlja varnost in ljubezen.

Ko odrašča, se ta vez preoblikuje – otrok si želi raziskovati svet, a hkrati potrebuje zagotovilo, da starš ostaja čustveno dostopen.

Zato je prehod iz "psa" v "mačko" naraven in zdrav. Ne pomeni umika, temveč zrel razvoj odnosa, ki spodbuja otrokovo samostojnost, ne da bi ogrozil povezanost.

Čeprav najstniki pogosto delujejo, kot da staršev ne potrebujejo, obstajajo trenutki, ko si želijo prav nasprotno – bližino, toplino in razumevanje.

Takrat je pomembno, da se starš spet prelevi v psa:

- pokaže podporo brez obsojanja,

- posluša, ne da bi takoj ponujal rešitve,

- izrazi ljubezen na nevsiljiv, a iskren način.

Tako otrok znova občuti tisto temeljno varnost, ki mu omogoča, da zdravo nadaljuje svojo pot k samostojnosti.

Najboljši starši niso popolni, temveč prilagodljivi. Razumejo, da otrok ne potrebuje vedno enakega pristopa.

Včasih moraš biti "pasji" – navdušen, poln objemov in bližine. Drugič pa "mačji" – miren, potrpežljiv in diskreten.

Prava modrost starševstva je v prepoznavanju trenutka, kdaj pristop spremeniti.

Starševstvo je dinamična kombinacija bližine in svobode, varnosti in zaupanja.

Ni se ti treba odločiti, ali si "pes" ali "mačka".

Pomembno je, da znaš biti oboje – ob pravem času.

Bodi pes, ko otrok potrebuje tvojo toplino in objem.

Postani mačka, ko potrebuje mir in prostor, da zraste.

In ves čas ostani človek – prisoten, razumevajoč in odprt za spremembe.

Vir: miss7mama