Toda ena napaka še ne pomeni, da smo slabi starši. Pomembno je predvsem, kaj naredimo potem.
Razvojna psihologinja Aliza Pressman, o kateri smo na našem portalu že pisali, poudarja, da so starševske napake neizogiben del vzgoje. Otroku lahko celo pomagajo razumeti, da človek ni popoln in da napaka ne pomeni, da je z nami nekaj narobe.
Otrok namreč ne potrebuje starša, ki ima vedno prav. Potrebuje starša, ki zna priznati, ko se je zmotil, prevzeti odgovornost in odnos ponovno vzpostaviti.
Tudi starš lahko reče: "Motil sem se"
Predstavljajmo si povsem običajen prizor. Otrok ne naredi domače naloge, ne pospravi sobe ali že petič ignorira navodilo. Staršu prekipi in povzdigne glas. Morda izreče tudi kaj, česar v mirnem trenutku ne bi.
Ko se umiri, ima dve možnosti. Lahko se pretvarja, da se ni zgodilo nič, ali pa se vrne k otroku in reče:
"Prej sem kričal nate. Bil sem jezen, ampak ni bilo prav, da sem tako govoril s tabo. Oprosti."
To ni izguba avtoritete.
Prav nasprotno. Otrok se ob tem uči, kako je videti prevzemanje odgovornosti.
Kot smo pisali na našem portalu, otroci zelo veliko pridobijo prav z opazovanjem odraslih. Če želimo, da znajo priznati svoje napake, se opravičiti in popraviti tisto, kar so naredili narobe, jim moramo to pokazati tudi sami.
Opravičilo ne pomeni, da pravila ne veljajo več
To je ena od pogostih skrbi staršev: Če se bom otroku opravičil, bom izgubil avtoriteto. Kaj pa, če bo mislil, da lahko počne, kar želi?
A opravičilo in postavljanje meja nista nasprotji.
Starš se lahko opraviči za svoj način odziva, hkrati pa vztraja pri tem, da otrokovo vedenje ni bilo sprejemljivo.
Na primer: "Žal mi je, da sem kričal nate. Tega ne bi smel. Še vedno pa velja, da domača naloga ni bila narejena in da se morava pogovoriti, kako boš to popravil."
S tem otrok dobi dve pomembni sporočili: odrasli so odgovorni za svoje vedenje in pravila še vedno obstajajo.
Tudi strokovni sogovorniki, ki smo jih v preteklosti gostili na Bibaleze.si, so poudarili prav to. V pogovoru za naš portal je bilo izpostavljeno, da se starši včasih odzovejo preveč burno, vendar je pomembno, da se za svoje neprimerno vedenje znajo opravičiti. Hkrati imajo kot starši odgovornost postavljati zdrave meje.
Otrok se ne uči samo iz tega, kar mu govorimo
Starši otrokom pogosto govorimo, naj se opravičijo, ko nekoga prizadenejo. Učimo jih, naj priznajo napako, popravijo škodo in pomislijo, kako se počuti druga oseba.
Toda otrok se veliko bolj učinkovito uči, če vidi, da to počnemo tudi odrasli.
Če mama reče: "Prej sem bila nestrpna in sem govorila preglasno. Žal mi je," otrok dobi konkreten zgled.
Če oče reče: "Mislil sem, da si ti izgubil igračo, pa sem se zmotil. Oprosti, ker sem te obtožil," otrok vidi, da priznanje napake ni sramotno.
In če starš reče: "Ne vem. Dajva skupaj ugotoviti," se otrok nauči, da odrasel človek ni nekdo, ki mora vedno poznati vse odgovore.
Otroka ni treba zaščititi pred vsako napako
Tudi pri otrokovih napakah velja podobno. Starši jih pogosto želimo obvarovati pred neuspehom, razočaranjem in posledicami njihovih odločitev. Toda s tem jim lahko nehote odvzamemo pomembne izkušnje.
Na Bibaleze.si smo že pisali, da napake in neuspehi otrokom omogočajo pridobivanje izkušenj, razvijanje presoje in gradnjo odpornosti. Če napaka ne ogroža otrokove varnosti, je lahko tudi pomembna priložnost za učenje.
Naloga starša zato ni, da odstrani vsako oviro z otrokove poti. Včasih je pomembneje, da ostane ob njem, ko otrok ugotavlja, kako jo bo premagal.
Kaj pa, če se starš moti vedno znova?
Seveda opravičilo samo po sebi ne popravi vsega. Če starš otroka nenehno ponižuje, kriči nanj ali ga straši, enkratno oprosti ni dovolj.
Takrat je treba pogledati širši vzorec vedenja in ga začeti spreminjati.
Toda pri običajnih vsakodnevnih spodrsljajih velja nekaj zelo pomembnega: popolnost ni cilj. Popravljanje odnosa je.
Kot smo že zapisali ob pogovoru o starševskih napakah, se starši ne rodimo kot popolni starši, temveč se skozi starševstvo učimo.
Morda si otrok čez leta ne bo zapomnil vsakega večera, ko ste izgubili živce. Ne bo vedel za vsako situacijo, v kateri ste se kot starš spraševali, ali ste ravnali prav.
Veliko bolj pomembno je, da bo skozi odraščanje dobil občutek:
"Moji starši niso bili popolni. Ampak ko so naredili napako, so jo znali priznati. In ko mi ni šlo, so ostali ob meni." In morda je prav to ena najpomembnejših stvari, ki jih lahko damo otroku.
Ne popolnega starša, ampak varnega človeka, ki zna ljubiti, postaviti mejo, priznati napako in se po konfliktu vrniti v odnos.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV