Otrok ne posluša, nagaja in odgovarja? Učinkoviti nasveti, ko šestletnik preizkuša meje

Na pomoč se je obrnila obupana mamica, ki ne ve, kaj storiti s svojim šestletnikom: "Imam sina, starega 6 let, ki zelo rad nagaja. Zna biti tudi zelo priden, če hoče. Nagajanje je njegov spremljevalec. Zadnjič mi je zelo nagajal v cerkvi, sem mu rekla, naj bo tiho, in je začel jezikati nazaj, ti tiho. Najraje bi ga povlekla za lase in odvlekla ven. Doma mu kaj ni všeč in začne jezikati nazaj, zanalašč kaj ušpiči, čeprav mu govorimo, da to ni OK. Dam mu kazen, da ne bo cel teden risank, bilo kaj, pa nič ne pomaga. Ne gre ne zlepa ne zgrda, potem pa misli, da bo Miklavž vzel listek. Sem mu rekla, da Miklavž ne bo prišel v hišo, pa je moj začel, da to pa ne, ker hodi samo enkrat na leto. Pa kaj, vsaj zapomnil bi si, da je nagajal in da ga zato ni bilo. Kaj naj naredim? Je edini otrok, ga ne razvajava vse povprek, ne dobi vsega, kar želi, zaleže pa nič, morda za trenutek, pa je spet isto. Se velikokrat opraviči, da ne bo več nagajal, pa je potem spet isto. Ne vem, kaj delam narobe, zakaj je tak, zakaj nagaja?"

Kaj storiti, ko šestletnik nagaja, odgovarja in ne posluša?

Če vaš šestletnik pogosto odgovarja, nagaja ali vas ne posluša, je to lahko izziv – še posebej, če je edinec in ga ne razvajate. Pomembno je razumeti, da je takšno vedenje pogosto del otrokovega razvoja ter način, kako izraža svoja čustva ali išče pozornost. Tukaj je nekaj preverjenih nasvetov, kako se spoprijeti s takšnim vedenjem.

1. Postavite jasna in dosledna pravila

Otroku jasno sporočite, kakšno vedenje pričakujete od njega. Na primer, če odgovarja nazaj, mu povejte: "Ko odgovarjaš nazaj, se počutim prizadeto. Prosim, da se pogovarjava spoštljivo."

Dosledno uveljavljajte posledice za nespoštljivo vedenje – naj bodo takojšnje, jasne in primerne dejanju (npr. izguba risank ali dodatna opravila).

2. Poskusite razumeti, kaj se skriva za njegovim vedenjem

Nagajanje ali upor lahko skriva čustva, kot so jeza, razočaranje ali želja po pozornosti. Poskusite prepoznati vzrok in ga nasloviti: "Vidim, da si jezen. Kaj te je razjezilo?"

Tako otroku pomagate, da se nauči prepoznavati in izražati svoja čustva na bolj sprejemljiv način.

3. Bodite vzor

Otroci se učijo z opazovanjem odraslih. Če želite, da vas otrok spoštuje, ga nagovorite spoštljivo tudi takrat, ko prestopi mejo: "Razumem, da si razburjen, vendar te prosim, da govoriva mirno."

Na ta način mu pokažete, kako naj se tudi sam vede v podobnih situacijah.

4. Najprej se povežite, nato zahtevajte

Preden od otroka nekaj zahtevate, vzpostavite stik. Povejte mu, da cenite njegov trud in ga spodbudite: "Vem, da si se zelo trudil s to nalogo. Zdaj pa bi te prosila, da pospraviš svoje igrače."

To poveča verjetnost, da vas bo slišal in sodeloval.

5. Bodite dosledni pri mejah

Ko postavite pravilo, ga vedno upoštevajte. Če napoveste posledice, jih tudi izvedite. Tako otrok razume, da mislite resno in da so pravila stalna, ne nekaj, kar se spreminja glede na vaše razpoloženje.

6. Preživljajte kakovosten čas skupaj

Družinski čas zmanjšuje otrokovo potrebo po negativni pozornosti. Vsak dan si vzemite nekaj trenutkov samo za vaju – igrajta se, berita ali se sprehodita. Na primer: "Po večerji bova skupaj prebrala najljubšo pravljico."

Tako krepite vajin odnos in pokažete, da ga imate radi tudi takrat, ko ni popoln.

7. Poiščite pomoč, če je potrebna

Če kljub trudu vedenje ostaja nespremenjeno ali se poslabšuje, razmislite o strokovni pomoči. Družinski terapevt ali psiholog vam lahko pomaga razumeti vedenje otroka in poišče ustrezne strategije.

Zavedati se moramo, da otrokovo nagajanje pogosto ni zlonamerno – je način, kako preizkuša meje, izraža čustva ali si želi vaše pozornosti. S potrpežljivostjo, razumevanjem in doslednostjo mu lahko pomagate razviti samozavest in spoštljivo vedenje.