Majhne laži, ki vodijo v izgubo zaupanja

V družini na robu mesta, kjer so bila jutra tiha, popoldnevi pa polni otroškega smeha, je odraščal deček Peter. Njegovi starši so brezpogojno zaupanje v svojega edinca postavljali kot pomembno življenjsko vrednoto, Peter pa je zgodaj odkril, kako enostavno je resnico prilagoditi lastnim potrebam.

Ko je pri štirih letih v igri z žogo razbil mamino skodelico s posutimi nežnimi cvetovi vijolic, posebej dragoceno še iz njenega otroštva, je z lažjo "Mačka jo je prevrnila!" spoznal, da ga laž lahko zaščiti. Takrat je v telesu začutil pospešeno bitje srca in nekoliko težje je pogoltnil slino, saj je bil prisoten strah pred posledico. V mislih mu je odzvanjalo vprašanje: "Kaj se bo zgodilo? Kaj bo to pomenilo zame?" Ko pa posledice ni bilo, saj starši niti za trenutek niso podvomili o iskrenosti njegove izjave, ga je preplavil val olajšanja. V njem je bila izdelana strategija, ki mu lahko vedno znova pomaga zaščitiit sebe.

Ob vstopu v puberteto je Peter laži uporabljal vedno bolj premišljeno, še vedno z namenom zavarovati svoja občutja ob realnih situacijah. Z grandioznimi lažmi je gradil svojo samozavest, ko je starša prepričeval, da je med prijatelji tako priljubljen, da se vedno vsi borijo za njegovo pozornost. Laži so postale ustaljen mehanizem spoprijemanja. Ob slabi oceni iz matematike je starše prepričal, da je bila polovica sošolcev bolj neuspešna kot on, zato test ne šteje. Bilo ga je sram in ni želel razočarati. Vedel je, kako ponosna sta nanj, ko prinese domov dobro oceno, saj so te postale merilo njegove vrednosti. Njegove laži so mu pomagale prekrivati strah in sram, pomenile pa so tudi izgubljanje stika z iskrenostjo in zaupanjem vase.

Puberteta se je razrasla v obdobje mladostništva, ko je bil občutek sprejetosti Petru izredno pomemben. Ves čas je v njegovih mislih odmevalo vprašanje: "Sem dovolj dober, zanimiv, uspešen? Sem vreden?" Dobiti potrditev vrstnikov je bilo zanj izrednega pomena, saj je čutil, da je samo ta potrditev tista, ki zares šteje. 

Potrditev staršev, ki je bila vsa leta odraščanja brezpogojna, zanj ni bila več iskrena, saj sam v odnosu do staršev ni bil iskren. Njegov vsakdan je bil prepleten z lažmi. Staršem je govoril, da se gre učit k prijatelju, popoldan pa je preživel v širši družbi, ob igranju igric. Samega sebe je prepričeval, da je to normalno, da tako ravnajo vsi. Meja med prav in narobe se je začela megliti. In z vsako lažjo je bil njegov občutek krivde malo manjši.

Nastopil je dan, ko je njegov najboljši prijatelj opravil izpit za avto in še ne polnoleten Peter je staršem povedal, da bo prespal pri prijatelju. V svojih mislih si je predstavljal, kako se bodo zabavali in proslavljali z vožjo po praznih avtocestah do jutranjih ur. Že z mislijo na dogajanje je njegovo telo preplavil hormon dopamin – hormon vznemirjenja in motiviranosti, ki mu ga je drugače v telesu močno primanjkovalo. 

V velikem pričakovanju večera pa ga njegovi misleni procesi v njegovih možganih niso soočili z možnimi posledicami, ki jih tvegano vedenje lahko prinese. Žal se je končalo z nesrečo, v kateri so Peter in njegovi prijatelji v avtu ostali nepoškodovani, uničen je bil avto in vozniško dovoljenje, ki je bilo neizkušenemu mlademu šoferju pod vplivom alkohola odvzeto. Policija je poklicala starše, ki so se s Petrom srečali na policijski postaji.

Prvič v soočenju ni imel pripravljene strategije, kako se z lažjo zaščititi. Vsi trije so bili v šoku. Starša sta v tišini sedela ob njem in razočaranje v njunem pogledu je najbolj bolelo. Zaupanja med njimi že dolgo ni bilo, ta večer sta to spoznala tudi starša. Peter je spoznal, da so ga vse izrečene laži pripeljale do velike osamljenosti, izgubil je stik s samim sabo in s svojimi bližnjimi.

Dogovorili so se, da bosta starša opozarjala na njegove neresnice. Soočati se z izrečenim je bilo novo tudi za starša. Vedno sta mu vse preprosto verjela, ker je bilo na nek način to lažje. Sedaj pa sta se naučila postavljati vprašanja, spregovoriti o dvomu, ko sta v izrečenim začutila neiskrenost: "Glede tega ti kar ne morem verjeti, da se je zgodilo, tako kot opisuješ. Želim si, da si vzameš čas in mi daš iskren odgovor."

Odnos, ki ga je Peter s svojima staršema začel graditi, je bil v popolnem nasprotju z odnosom, ki ga je imel v svojem otroštvu in najstništvu. Tokrat so postavili meje, se soočali s posledicami, prevzemali odgovornost ter drug z drugim izrazili lastne misli, občutja, želje in bolečine.

Ko je kmalu po nesreči spoznal iskreno nasmejano Majo, se je odločil vztrajati. Naučiti se je moral iskrenosti, sprejemanja svojih občutij in zdržati v resnici, čeprav je bila pogosto boleča. Odločil se je, da bo iskren do sebe in svojih bližnjih. In temu je po dolgem času resnično lahko verjel.