Slovenska mamica: "Skupaj z otroki obiskujemo nudistične kampe"

Nudizem ali naturizem kot gibanje 

Pri tej temi se velja dotakniti nudizma, ki je v svojem bistvu način življenja vseh, ki prisegajo na iskanje stika z naravo skozi goloto. Cilj je zdravo življenje v sožitju z naravo in drugimi ljudmi ter osvobajanje predsodkov, saj naj bi socialna golota brisala meje med družbenimi sloji in ustvarjala medsebojno povezanost. 

Med različnimi družinami imamo tudi takšne, ki več generacij sledijo naturizmu, kar še posebej pride do izraza v poletnih mesecih. Kot zanimivost naj dodamo, da je po podatkih Turistične zveze Slovenije v naši državi okoli 100.000 ljudi, ki poletne počitnice preživljajo v naturističnih centrih. 

A ko govorimo o goloti na plaži brez predznaka nudizma, ne moremo mimo družin, ki malega otroka običajno slečejo do golega – pogosto so to dojenčki in predšolski otroci, ki se na plaži v veliki meri igrajo in kopajo brez kopalk. Marsikateremu staršu se to zdi nekaj povsem normalnega, po drugi strani pa so tudi takšni, ki se jim to ne zdi primerno in otroka ohranjajo oblečenega v kopalke že od najzgodnejših let. 

Odnos do golote je torej v veliki meri odvisen od tega, v kakšen okolju smo zrasli, kako so na goloto gledali naši starši, koliko je bilo v zvezi s s tem prisotnega občutka sramu in kakšne izkušnje imamo z goloto ob drugih. Gre za vrednote, ki jih prinesemo iz izvirne družine in prenašamo naprej, ko imamo lastno družino. 

Če poenostavimo, ima vse to velik vpliv na to, kako goloto predstavljamo otroku. V primeru, da imamo sami neprijeten občutek ob lastni goloti, se bodo ti občutki sramu (ki goloto običajno spremljajo) zelo verjetno prenesli tudi na otroka, ki bo doživljal podobno. V tem primeru sodimo med starše, ki so do golote bolj zadržani.

Pomembno je poudariti, da majhen otrok do približno drugega ali najkasneje tretjega leta sprejema goloto kot nekaj povsem naravnega in nanjo (še) ne gleda skozi oči odraslih, kaj je primerno in kaj ne. Se pa njegov pogled skozi različne faze odraščanja spreminja. 

Okoli tretjega leta se pri otroku pojavi zavedanje telesa oziroma občutek za telo, v zvezi s tem pa se začne prebujati tudi čustvo sramu. Kot starši moramo spoštovati in sočutno sprejemati te spremembe, še zlasti, ko začne otrok svoje telo skrivati in kazati, da si želi zasebnosti. Zelo pomembno je, da otroka nikoli ne silimo h goloti, če izrazi, da mu ob tem ni prijetno. Če se ob tem navežemo na plažo, tudi nudistično, je stvar za otroka še toliko bolj problematična, saj tam ni sam. 

Obkroženost z ljudmi, radovedni in morda celo vsiljivi pogledi, lahko hitro prebudijo neprijetne občutke, zaradi katerih se otrok ne bo več počutil varnega. Zdrav občutek za sram pomaga otroku zaščititi se pred tem, kar mu ni več prijetno. V tem primeru je pomembno slediti njegovim željam in potrebam. 

Pri tej temi velja izpostaviti tudi goloto in spolnost, ki v otrokovi prisotnosti ni sprejemljiva kombinacija. V tem primeru morajo obstajati jasne meje, in sicer da intimnost med partnerjema v smislu izražanja telesne naklonjenosti ostane samo za čas, ko sta sama – v nasprotnem primeru gre že za zlorabo otroka. 

Starši smo tisti, ki moramo otroku zagotoviti zdrav razvoj in k temu sodi tudi zdrav odnos do telesa. Če se navežemo na plažo, moramo biti mi tisti, ki presodimo, ali je to za otroka varno okolje ali ni. V današnji digitalni dobi smo žal vse prevečkrat priča neprimernemu fotografiranju, opazovanju neznancev in ostalim motnjam, ki vzbujajo neprijetne občutke. 

V takšnih primerih je zagotovo treba dobro razmisliti, ali si res želimo svojega (golega) otroka na fotografijah drugih. Pomembno je, da najdemo prostor, kjer imamo svojo zasebnost, če ne gre drugače, pa smo vsaj v okolju, kjer nismo preveč izpostavljeni. Pri tem pa seveda poslušajmo svojega otroka in mu bodimo na voljo za vsa vprašanja, ko za to izrazi zanimanje.

Starši o goloti doma in na morju

V starševski reviji Pogled so objavili nekaj mnenj staršev na to temo. In sicer mamica iz okolice Ljubljane pravi, da so bili pri njih doma glede golote precej sproščeni. Počitnice na morju so preživljali v nudističnih kampih. "Kot otroka me to ni motilo, cele dneve smo bili pač goli in to se mi ni zdelo nič posebnega. Pred puberteto mi je postalo nerodno, zato sem se preoblekla, čim sem se lahko. Sva pa z možem rada hodila na 'nudo' plaže, ker so bolj samotne in mirne. Zdaj, ko sem mama, otrok nikoli nisem silila h goloti, sem ju pa pustila, da sta bila v predšolskem obdobju na plaži gola. Ko jima to ni bilo več prijetno, sta začela nositi kopalke." 

 Ajda, mamica dveh deklic, pa je dejala: "Ne spomnim se, da bi bila kdaj gola pred starši, tudi staršev nisem nikoli videla golih. Spomnim pa se, da so nas prijatelji povabili na nudistično plažo, a so bili moji starši absolutno proti. Bolj sproščen odnos do golote je v družino prinesel  mož in tega sem se morala kar malo navaditi. Hčerama skušam privzgojiti sproščen, a obenem spoštljiv odnos do telesa, predvsem ne bi želela iz golote delati tabuja. Če pridrvita v kopalnico, ko se tuširam, ne naredim cirkusa, včasih se tudi preoblečem pred njima, nočem se pretirano skrivati in komplicirati glede tega, ker se mi zdi, da bi s tem sporočala, da je z mojim telesom kaj narobe." 

Mamica z Vrhnike pa je povedala, da se pri njih doma ne skrivajo in da gredo izpod tuša do spalnice tudi kdaj goli. "Skupaj obiskujemo nudistične kampe. Odnos hčerk do golote je povsem sproščen, je pa seveda vse odvisno od otroka," je dejala in dodala: "Mlajša hči (8let) se še vedno rada kdaj pa kdaj kopa skupaj z mano v banji, starejša hči (12 let) pa se, odkar se je začela bolj zavedati svojega telesa, zapira v kopalnico in želi zasebnost, kar seveda spoštujemo. V nudističnem kampu je sicer prepovedano obleči kopalke, vendar to pri najstnikih vsi toleriramo, ker vemo, da jim je v času odraščanja in spreminjanja telesa neprijetno, zato bo letos tudi ona v kopalkah."

Viri: PsychologyToday / HealthLine