Ko starša vlečeta vsak v svojo smer: kaj to naredi otroku?

Otrok v takšnem okolju ne zaznava le dveh različnih mnenj, temveč doživlja nepredvidljivost, ki lahko vpliva na njegov občutek varnosti, razumevanje meja in odnos do obeh staršev.

V vsakdanjih situacijah z otrokom se ne srečujeta le dva starševska sloga, temveč tudi dve osebni zgodbi, dva načina doživljanja varnosti in dve različni predstavi o tem, kaj pomeni "dobra vzgoja".

Otrok za zdrav razvoj ne potrebuje popolnih staršev, temveč dovolj stabilno, konsistentno in predvidljivo okolje. Ko so pravila, odzivi in pričakovanja približno usklajeni, otrok lažje razume, kaj se od njega pričakuje in kako svet deluje. Ko pa eden od staršev postavlja meje, drugi pa jih sproti rahlja ali izniči, se otrok znajde v zmedi, saj ni več jasno, kaj velja in kaj ne. 

V takšni situaciji otrok pogosto ne razvija notranje regulacije, temveč se prilagaja trenutnemu odraslemu, ki je pred njim. To lahko vodi v negotovost ali pa v vedenje, kjer otrok preizkuša, pri katerem staršu bo dosegel želeni izid. To ni manipulacija v odraslem smislu, temveč naraven poskus, da bi našel stabilnost v nestabilnem sistemu.

Za otroka sta oba starša temeljna vira varnosti in pripadnosti, a če sta starša v stalnem neskladju, otrok pogosto doživlja notranji konflikt. Če sledi enemu, ima občutek, da izdaja drugega. Če poskuša zadovoljiti oba, pa izgubi stik s svojimi lastnimi potrebami.

Ta notranja razpetost lahko vodi v:

- povečano anksioznost,

- občutek odgovornosti za odnos med staršema,

- težave pri izražanju lastnega mnenja,

- pretirano prilagajanje ali upiranje.

Če se neskladja med staršema ponavljajo in vključujejo medsebojno kritiko, spodkopavanje ali celo konflikt pred otrokom, otrok ne doživlja le nejasnih pravil, temveč tudi nevarnost v odnosu.

V takšnem okolju se lahko nauči, da so odnosi nepredvidljivi, da je bližina povezana z napetostjo in da konflikti niso rešljivi, temveč se jim je treba izogniti ali jih stopnjevati. To lahko vpliva na njegove kasnejše odnose, kjer ponavlja podobne vzorce ali se jim poskuša na vsak način izogniti.

Otrok potrebuje občutek, da starša sodelujeta, se spoštujeta in se trudita razumeti drug drugega. Ko starša razlike rešujeta stran od otroka in pred njim ohranjata osnovno usklajenost, otrok dobi pomembno izkušnjo: da so odnosi lahko različni, a še vedno varni.

Razlike v vzgoji najpogosteje izvirajo iz globljih osebnih izkušenj, ki jih vsak starš prinese v odnos. Način, kako smo bili sami vzgajani, kako so se naši starši odzivali na naše napake, čustva ali meje, se pogosto nezavedno prenese v naše starševstvo. Starš, ki je odraščal v strožjem, bolj strukturiranem okolju, lahko čuti večjo potrebo po jasnih pravilih in doslednosti, saj mu to daje občutek varnosti. Po drugi strani pa starš, ki je morda doživljal več čustvene distance ali pomanjkanje bližine, pogosto daje večji poudarek toplini, razumevanju in povezanosti.

Te razlike same po sebi niso problematične, pogosto se lahko celo dopolnjujejo. Težava nastane takrat, ko ostanejo neizrečene in nepredelane. Na neusklajenost pomembno vplivajo tudi vsakodnevni dejavniki, kot so utrujenost, stres in časovna obremenjenost. Starš, ki je preobremenjen, bo hitreje reagiral impulzivno ali v nasprotju s tem, kar sicer verjame, da je prav. 

V takšnih trenutkih pogosto pride do spontanih, neusklajenih odzivov, ki jih drugi starš doživi kot spodkopavanje ali nesodelovanje. Pogosto se v ozadju skrivajo tudi neizrečena pričakovanja med partnerjema. Tako lahko na videz preprosta situacija (na primer postavljanje mej otroku) hitro postane prostor, kjer se odigrajo globlji partnerski nesporazumi.

V nekaterih odnosih se pojavi tudi občutek, da mora eden od staršev "popravljati" drugega. Če eden deluje bolj strog, drugi prevzame bolj zaščitniško ali popustljivo vlogo, kar lahko ustvari dinamiko dobrega in "slabega" starša. Če teh razlik ne ozavestimo in jih ne naslovimo na ravni partnerskega odnosa, se začnejo spontano izražati v vsakodnevnih interakcijah z otrokom. Otrok tako postane prostor, kjer se srečujejo in pogosto tudi trčijo ne le različni vzgojni pristopi, temveč tudi neizgovorjene potrebe, strahovi in izkušnje obeh staršev.

Sprememba se začne z zavedanjem, da neusklajenost ni problem otroka, temveč odnosni izziv med staršema. Pomembno je, da si starša vzameta čas za pogovor brez otroka, kjer raziskujeta svoje poglede, strahove in vrednote. Namesto vprašanja "kdo ima prav" je bolj koristno vprašanje "kaj je za otroka v tem trenutku najbolj podporno." Ko starša razvijata skupen okvir, tudi če ni popoln, otrok dobi občutek stabilnosti. Pomembno je tudi, da se starša pred otrokom ne spodkopavata. Če pride do razlike, jo je bolje razrešiti kasneje, ne v trenutku, ko otrok opazuje konflikt.

Popolna usklajenost ne obstaja in tudi ni potrebna. Dovolj je, da starša ustvarita osnovno zaupanje, da drug drugega pri vzgoji in tudi sicer ne bosta rušila, temveč dopolnjevala. Otrok v takem okolju ne dobi dveh nasprotujočih si svetov, temveč enega, ki je dovolj stabilen, da v njem lahko raste, preizkuša meje in razvija občutek sebe.

Viri: Gottman Institute / Family Lives / Help Guides