Kaj storiti, ko otrok pride iz šole z zgodbo o nasilju?

Nasilje v šolah je mogoče pomembno zmanjšati z ustvarjanjem varnega in spodbudnega učnega okolja, torej z vzpostavljanjem dobrega počutja in klime v vzgojno-izobraževalnih zavodih. To pomeni polno vključenost otrok v vzgojno-izobraževalni proces in v dejavnosti, ki jih otroci oziroma učenci doživljajo kot smiselne in se v njih počutijo varne, sprejete in vključene, pojasnjuje na Gov.si.

In čeprav starši pogosto pomislimo predvsem na vprašanje: "Kaj naj naredim, če je moj otrok žrtev medvrstniškega nasilja?", obstajata še dve vprašanji, ki sta prav tako pomembni.

Kaj če moj otrok nasilje izvaja?

In kaj, če ga samo opazuje?

Zato je pomembno, da o medvrstniškem nasilju ne govorimo samo takrat, ko se nekaj že zgodi, ampak da otroka že prej naučimo, kako prepoznati problem, poiskati pomoč in se odzvati na varen način.

Ko otrok končno zbere pogum in pove, da se mu nekaj dogaja, je prva reakcija starša izjemno pomembna. Včasih nas lahko preplavi jeza. "Kdo je to naredil? Takoj bom poklicala njegove starše!"

Ali pa želimo otroku čim prej pomagati z nasvetom: "Ignoriraj ga in se umakni."

Toda otrok pogosto najprej potrebuje nekaj drugega. To pa je predvsem občutek, da mu verjamemo.

Strokovnjaki ameriškega programa StopBullying.gov staršem svetujejo, naj otroka poslušajo, mu zagotovijo varen prostor za pogovor in mu jasno povedo, da nasilje ni njegova krivda. Pomembno je tudi, da otroku ne rečemo preprosto, naj nasilje ignorira in ga ne spodbujamo k fizičnemu vračanju udarcev.

Namesto: "Zakaj nisi nič naredil?" lahko vprašate: "Kaj se je zgodilo? Kako si se ob tem počutil? Ali se je to zgodilo že prej? Kaj bi ti pomagalo, da bi se jutri počutil bolj varno?"

Včasih je najpomembnejši stavek pravzaprav zelo preprost: "Hvala, ker si mi povedal. Skupaj bova ugotovila, kaj lahko naredimo."

Otroci včasih vedo, da bi morali odraslemu povedati, kaj se dogaja. Veliko težje pa je odgovoriti na vprašanje: Kateremu odraslemu?

Zato je koristno, da se z otrokom o tem pogovorite že prej. Kdo je njegova varna oseba v šoli? Razredničarka? Drug učitelj? Šolska svetovalna služba? Trener? Starši?

Pomembno je, da otrok ve, da mu ni treba težave reševati samemu. Če se nasilje dogaja v šoli, je pomembno, da starši o tem obvestijo šolo in skupaj poiščejo način, kako otroka zaščititi in preprečiti nadaljevanje nasilja.

Univerzalnega odgovora ni. Najpomembnejša je varnost. Če je otrok v situaciji, v kateri se počuti ogroženega, se mu ni treba dokazovati, prepirati ali fizično vračati.

StopBullying.gov otrokom svetuje, naj, kadar je to varno, jasno povedo, naj se umaknejo in poiščejo odraslo osebo, ki ji zaupajo. Prav tako je lahko koristno, da ostanejo v bližini drugih otrok ali odraslih, saj se veliko nasilja zgodi tam, kjer ni nadzora odraslih.

Otrok lahko na primer mirno in odločno reče: "Nehaj. Tako se ne boš pogovarjal z mano. To mi ni všeč." Nato pa se umakne in poišče pomoč. Pomembno je poudariti, da otrok ni odgovoren za to, da sam ustavi osebo, ki ga ustrahuje. Odgovornost odraslih je, da ukrepajo.

To je trenutek, ki je za številne starše zelo težak. Morda vas pokliče učiteljica. Morda drug starš pove, da je vaš otrok žalil njegovega otroka. Morda najdete sporočila v skupinskem klepetu. Prva reakcija je lahko zanikanje. Moj otrok tega ne bi nikoli naredil. Ali pa druga skrajnost, jeza in kaznovanje.

Toda strokovnjaki opozarjajo, da otrok, ki izvaja nasilje, potrebuje jasne meje, hkrati pa tudi pomoč pri učenju drugačnih načinov vedenja.

Pomembno je, da otrok razume, da je njegovo vedenje nesprejemljivo, vendar to ne pomeni, da ga je treba označiti kot slabega otroka.

StopBullying.gov staršem priporoča, naj ostanejo mirni, otroka poslušajo in poskušajo razumeti, kaj se je dogajalo, hkrati pa jasno povedo, da ustrahovanje ni sprejemljivo. Otroku lahko pomagajo razmišljati o posledicah njegovega vedenja in o tem, kako se je počutil otrok, ki ga je prizadel.

Vprašanja, ki lahko odprejo pomemben pogovor, so: Kaj se je dogajalo, preden se je to zgodilo? Kaj si takrat čutil? Kako misliš, da se je počutil drugi otrok? Kako bi se ti počutil, če bi nekdo to naredil tebi? Kaj bi lahko naslednjič naredil drugače?

Otrok potrebuje posledice, vendar tudi priložnost, da se nauči drugačnega vedenja.

Otroku lahko vsak dan govorimo, naj bo prijazen. Veliko več pa se nauči, ko opazuje odrasle. Kako govorimo o drugih ljudeh? Kako rešujemo konflikte? Ali ponižujemo druge, ko smo jezni? Ali se znamo opravičiti?

Otroci opazujejo veliko več, kot si odrasli včasih predstavljamo.

Preventivni programi zato poudarjajo pomen pozitivnega zgleda, spoštljive komunikacije in jasnih meja glede vedenja. Otroci se učijo, kako ravnati z drugimi, tudi tako, da opazujejo odrasle okoli sebe.

"Jaz nisem naredil ničesar." Ta stavek pogosto pomeni, da otrok ni bil žrtev in tudi ni začel nasilja. Bil pa je tam. In opazovalci imajo pri medvrstniškem nasilju pomembnejšo vlogo, kot se morda zavedamo.

Po podatkih StopBullying.gov so opazovalci lahko prisotni v številnih primerih nasilja. Ko vrstniki pokažejo podporo otroku, ki je tarča nasilja, lahko pomembno vplivajo na njegovo doživljanje situacije. Seveda to ne pomeni, da mora otrok vedno stopiti med dva otroka in tvegati svojo varnost.

Včasih je najbolj pogumno dejanje to, da poišče odraslo osebo.

Otroke je koristno naučiti, da obstajajo varni načini, kako pomagati.

Lahko povedo učitelju ali drugemu zaupanja vrednemu odraslemu, se postavijo ob otroka, ki je bil izključen, ga povabijo v svojo skupino, se usedejo k njemu pri kosilu, ga spremljajo do razreda, po dogodku vprašajo, ali je v redu ali pa jasno povedo, da se s takšnim vedenjem ne strinjajo, če je to varno.

Že majhna gesta lahko veliko pomeni. "Pridi, sedi z nami. To ni smešno. Greva skupaj do učiteljice. Si v redu?"

Strokovnjaki poudarjajo, da opazovalec ni vedno pripravljen posredovati neposredno, saj ga je lahko strah, da bo tudi sam postal tarča nasilja. Zato je pomembno, da otrokom ne govorimo samo "Moraš pomagati, ampak jih naučimo, kako pomagati varno."

Najboljši trenutek za pogovor pogosto ni takrat, ko otrok joka in je prizadet. Tema se lahko pojavi povsem spontano. Med vožnjo v avtomobilu, pri večerji, med sprehodom ali pa medtem, ko skupaj gledate film.

Lahko vprašate: Ali si danes videl, da je bil kdo v šoli izključen? Kaj bi naredil, če bi se nekdo norčeval iz tvojega prijatelja? Ali se v vašem razredu kdo pogosto znajde sam? Kaj bi lahko naredil, da bi se nekdo počutil bolj vključeno?

Strokovnjaki priporočajo redne, sproščene pogovore o otrokovem dnevu, saj lahko prav takšni vsakodnevni pogovori otroku pokažejo, da se lahko na starše obrne tudi takrat, ko se zgodi nekaj težkega.

Šolsko nasilje se danes ne konča vedno, ko otrok zapusti šolsko stavbo. Nadaljuje se lahko v skupinskem klepetu, v komentarjih in na družbenih omrežjih ali v spletnih igrah.

Zato je pomembno, da starši vedo, kako otrok uporablja splet in s kom komunicira. Otroka je treba spodbujati, naj pove, če ga določeno sporočilo prestraši, užalosti ali poniža.

Spletnega nasilja ni treba skrivati iz sramu.

Otrok mora vedeti, da če se mu na spletu zgodi nekaj, zaradi česar se počuti slabo ali ogroženo, nam to lahko pove. Tudi če je naredil napako, tudi če je nekomu odgovoril. Tudi če ga je strah, da mu bomo vzeli telefon.

Pri spletnem nasilju je pomembno poiskati pomoč zaupanja vrednega odraslega in prijaviti neprimerno vsebino oziroma vedenje na platformi, kjer se dogaja.

Otroci se bodo prepirali in včasih bodo rekli kaj nepremišljenega. Včasih bodo nekoga izključili, včasih pa bodo sami izključeni.

Vsak konflikt še ni medvrstniško nasilje. Pomembno pa je, da odrasli znamo prepoznati, kdaj se ponavljajoče vedenje spremeni v nekaj, kar otroka ponižuje, straši ali mu povzroča stisko.

Najpomembnejše je, da otrok ve tri stvari.

- Če nekdo prizadene tebe, povej odraslemu.

- Če prizadeneš nekoga drugega, lahko svoje vedenje spremeniš in popraviš.

- Če vidiš, da nekdo trpi, ti ni treba biti junak, nikoli pa ni narobe poiskati pomoč.

Morda medvrstniškega nasilja ne moremo preprečiti z enim samim pogovorom. Lahko pa otroku damo nekaj veliko pomembnejšega. Občutek, da ni sam, ne takrat, ko je žrtev, ne takrat, ko je naredil napako in niti takrat, ko samo stoji ob strani in ne ve, kaj storiti.

Vir: Gov.si, StopBullying.gov