Mehko starševstvo: ko starše postane strah postavljanja meja

To je nedvomno pomemben premik. Otroci za zdrav razvoj potrebujejo varne odnose, odrasle, ki jih slišijo, in okolje, v katerem so njihova čustva sprejeta. Težava pa se pojavi takrat, ko se želja po razumevanju otroka postopoma spremeni v strah pred postavljanjem mej. Starši začnejo dvomiti, ali bodo z besedo ne otroka prizadeli, ali bo postavljanje pravil škodovalo njegovi samopodobi ali pa bodo zaradi tega izgubili njegovo zaupanje. Prav tu se pogosto začne zmeda med sočutno in permisivno vzgojo.

Včasih se zdi, kot da morajo starši izbirati med dvema skrajnostma – ali bodo strogi in zahtevni ali pa razumevajoči in popustljivi. Razvojna psihologija pa kaže, da otrok najbolj varno odrašča takrat, ko ob odraslem hkrati doživlja čustveno toplino in jasne meje. Oboje namreč prispeva k občutku varnosti.

Otrok ne potrebuje odraslega, ki se vedno strinja z njim ali izpolni vsako njegovo željo. Potrebuje odraslega, ki zna njegove občutke razumeti, hkrati pa mirno in dosledno postaviti mejo, kadar je to potrebno. Takšna meja otroku ne sporoča, da ni sprejet ali slišan. Sporoča mu, da je ob njem odrasel, ki prevzema odgovornost, ustvarja predvidljivo okolje in skrbi za njegovo varnost. Prav ta predvidljivost in doslednost otroku omogočata, da razvije občutek notranje varnosti ter zaupanja vase in v druge.

Veliko današnjih staršev je odraščalo v času, ko je bilo v vzgoji več poudarka na poslušnosti, pravilih in avtoriteti, otrokova čustva pa so pogosto ostajala v ozadju. Nekateri se spominjajo kazni, kričanja, sramotenja ali občutka, da njihovo doživljanje ni bilo zares slišano. Zato je povsem razumljivo, da si želijo za svoje otroke drugačne izkušnje – več razumevanja, bližine in čustvene varnosti. 

Včasih pa se želja, da otroka ne bi prizadeli, postopoma spremeni v strah pred postavljanjem meja. Starši začnejo otrokovo jezo, protest ali jok doživljati kot znak, da so ravnali narobe. V resnici pa otrokova stiska še ne pomeni, da je bila meja neustrezna. Pogosto je preprosto odraz srečanja z omejitvijo, ki je razvojno povsem običajna in pomemben del odraščanja. Otrok se namreč prav ob takšnih izkušnjah postopoma uči, da vseh želja ni mogoče uresničiti, hkrati pa lahko ob tem še vedno ostane varen in sprejet.

Ena pomembnejših razvojnih nalog otroštva je postopno učenje, da svet ne more vedno slediti našim željam. To se zgodi v številnih vsakodnevnih situacijah – ko mora otrok nekaj počakati, ko ne dobi igrače, ki si jo želi, ko mora ugasniti risanko ali ko sliši besedo ne. Takšni trenutki so lahko neprijetni, vendar imajo pomembno razvojno vlogo. Otrok se ob njih uči uravnavati čustva, odlagati zadovoljitev potreb in iskati načine, kako se spoprijeti z razočaranjem. Če odrasli skušajo vsako frustracijo preprečiti, otroku nehote odvzamejo priložnost, da razvija ravno tiste sposobnosti, ki jih bo pozneje potreboval v odnosih, šoli in življenju.

Naloga staršev ni, da otroku odstranijo vse frustracije temveč da mu pomagajo, kako jih varno preživeti.

Ena najpogostejših zmot pri razumevanju sočutne vzgoje je prepričanje, da moramo otrokovo željo izpolniti, če želimo pokazati razumevanje njegovih čustev. V resnici sta razumevanje in postavljanje meja dve različni stvari. Čustvo lahko sprejmemo, ne da bi zaradi tega spremenili mejo.

Otrok lahko na primer joka, ker ne sme pojesti še ene čokolade. Starš lahko ob tem mirno reče: Vidim, da si jezen in razumem, da bi si jo res želel. Danes je ne bo. S takšnim odzivom otrok doživi, da so njegova čustva sprejeta, čeprav odgovor ostaja enak. Prav v tem se skriva bistvo sočutne vzgoje. Otrok se uči, da so njegova čustva pomembna in dovoljena, hkrati pa spoznava, da močna čustva sama po sebi ne spremenijo pravil. Ob odraslem, ki ostane miren, dosleden in čustveno dosegljiv, razvija občutek varnosti. Sčasoma se tudi uči, da lahko razočaranje, jezo ali žalost zmore preživeti, ne da bi se moral svet okoli njega vedno prilagoditi njegovim željam.

Včasih pa težava pri postavljanju meja ni povezana z otrokom, ampak s staršem. Nekateri odrasli zelo težko prenašajo otrokovo jezo, razočaranje ali zavrnitev. Ob tem se lahko prebudijo lastni strahovi pred konfliktom, občutki krivde ali potreba, da bi bili ves čas dober starš. Če starš začne meje prilagajati predvsem zato, da bi se izognil neprijetnim občutkom, otrok nezavedno prevzame več moči, kot jo razvojno zmore nositi. Otroci namreč ne potrebujejo staršev, ki jih bodo vedno osrečevali, temveč starše, ob katerih lahko varno doživljajo tudi razočaranje.

Postavljanje meja ne pomeni izgube povezanosti – ravno nasprotno. Ko otrok doživlja odraslega kot mirnega, predvidljivega in čustveno dosegljivega, se ob jasnih mejah lažje umiri, saj ve, da nekdo skrbi za okvir, znotraj katerega se lahko varno razvija. Sočutna vzgoja zato ni vzgoja brez meja. Je vzgoja, v kateri otrok ob omejitvah ne izgubi odnosa. Kjer ga starš razume, vendar mu ni treba vedno ugoditi. Kjer lahko otrok joka, protestira ali se razjezi, odrasli pa ob tem ostane miren, prisoten in dosleden.

Viri: Parenting for Brain / Parents Together Foundation