Bridget Appleby, uspešna producentka in avtorica, se je skozi vzgojo svojega sina z ADHD-jem pogosto znašla v vlogi osebne pomočnice – in ne mame. Načrtovala je vsako minuto njegovega dne, pripravljala urnike, sezname opravil, oblačila ga je in celo v njegovo škatlo za violino skrivala sledilno napravo, da bi preprečila, da bi se spet kaj izgubilo.
Njena zgodba je znana številnim staršem otrok s posebnimi potrebami: neprestano reševanje težav, preprečevanje napak in občutek, da ves svet nosijo na svojih ramenih.
Ko pa se je njen sin približal polnoletnosti, se je odločila, da mu omogoči nekaj seans kognitivno-vedenjske terapije (CBT), da bi mu pomagala postati bolj samostojen.
Ni pa pričakovala, da bo terapija razkrila nekaj povsem drugega.
Bridget se je z visokimi pričakovanji vključila v terapijo. Na začetku je želela, da bi njen sin dobil ADHD trening, torej orodja za boljše upravljanje s časom, pozornostjo in organizacijo. A terapevtka je hitro ugotovila, da sin ne kaže interesa za spremembe – kar je eden ključnih pogojev za uspeh terapije. "Ne verjamem, da si vaš sin želi spremembe. Lahko podam nekaj predlogov, vendar brez njegove notranje motivacije verjetno ne bo uspešno," je povedala terapevtka.
Nato pa ji je dejala: "Najboljši način, da zdaj skrbite zanj, je, da ga spustite. Dovolite mu, da naredi napake, da pade – in da se sam pobere."
Spoznanje: Nikoli mu nisem dovolila prevzeti odgovornosti
Bridget se je ob teh besedah počutila nelagodno – a hkrati tudi razbremenjeno. V sebi je vedela, da terapevtka govori resnico. Leta je vse načrtovala namesto sina, da bi mu pomagala, ga zaščitila, olajšala vsak dan. A pri tem mu ni nikoli zares dovolila, da bi odgovornost prevzel sam. "Če sem vedno jaz tista, ki popravi stvari, jih on sploh ne vidi kot težavo," je priznala.
Po terapiji je Bridget sprejela težko, a pomembno odločitev: prenehala je biti sinov opomnik, organizator, rešitelj in načrtovalec. Ni ga več opominjala na vaje violine, karate, niti na to, da si opere brisače. Če je pobarval karate kimono v rožnato, pozabil na uro vožnje ali padel na izpitu za violino – je to bila njegova izkušnja, njegov učni trenutek.
In prav to je bila največja sprememba: namesto da bi reševala, ga je začela učiti odgovornosti.
Najtežji del starševstva je – spustiti vajeti
Terapija, namenjena sinu, je na koncu pomagala njej. Pokazala ji je, da se njena starševska vloga spreminja – iz tiste, ki vodi, v tisto, ki z zaupanjem opazuje.
In to je srž odraslega starševstva: ljubezen, ki zna tudi spustiti.
Kaj se iz tega lahko naučijo tudi drugi starši?
- Otroci z ADHD-jem potrebujejo strukturo – a še bolj izkušnje.
- Napake niso konec sveta, temveč dragocene učne priložnosti.
- Starši niso tu, da vedno popravljajo, temveč da vodijo.
- Včasih ne potrebuje terapije otrok – ampak starš.
"Terapija ni bila neuspeh – vredna je bila vsakega centa, saj je spremenila mene. Dala mi je dovoljenje, da ga spustim. In da zaupam, da bo znal poleteti," je še dejala.
Vir: story.hr
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV