Otrok vas udari, vi pa ne veste, kaj storiti? Strokovnjaki svetujejo

Strokovnjaki poudarjajo, da je udarjanje v obdobju malčka precej pogosto. Majhni otroci se šele učijo prepoznavati in izražati čustva, obvladovati impulze ter z besedami povedati, kaj potrebujejo. To ne pomeni, da je treba udarce dovoliti, pomeni pa, da se otrok ob mirnem in doslednem odzivu odraslih lahko nauči drugačnega vedenja.

Ko otrok udari, je prvi odziv odraslih pogosto vprašanje, kaj so naredili narobe. Toda takšno vedenje samo po sebi še ne pomeni, da so starši odpovedali pri vzgoji ali da bo otrok pozneje nasilen.

Razlogov za udarjanje je lahko več.

1. Ne zna izraziti svojih čustev

Malčki doživljajo jezo, razočaranje, ljubosumje in frustracijo, vendar jih še ne znajo vedno ubesediti. Ko jim nekaj preprečimo ali ne razumejo, kaj se dogaja, lahko občutke izrazijo z udarcem, potiskanjem ali grizenjem.

2. Še ne obvladuje svojih impulzov

Otrok lahko v trenutku močne jeze udari, še preden bi lahko premislil o svojem dejanju. Samokontrola se razvija postopoma, zato se mora otrok šele naučiti, kako se ustaviti, ko ga preplavijo čustva.

3. Želi doseči svoje

Če otrok udari, ko mu starši ne dovolijo sladkarije, vzamejo igračo ali prekinejo dejavnost, lahko s tem poskuša doseči, da bi odrasli spremenili odločitev. Ne pomeni nujno, da premišljeno manipulira, temveč da preizkuša, kako lahko vpliva na dogajanje okoli sebe.

4. Išče pozornost ali preverja meje

Otrok opazuje odzive odraslih. Če po udarcu vedno sledi zelo intenzivna reakcija, lahko začne ponavljati vedenje, saj še ne razume dobro vseh njegovih posledic. Zato sta pomembna miren odziv in jasno sporočilo, da udarjanje ni sprejemljivo.

V trenutku, ko vas malček udari, je težko ostati miren. Kljub temu je prav odziv odraslega pomembna priložnost za učenje.

1. Udarjanje takoj in mirno ustavite.

Če otrok zamahne proti vam, nežno preprečite udarec ali se odmaknite. Če udari drugega otroka, ju ločite in najprej poskrbite za varnost. Ni treba kričati ali otroka prestrašiti.

2. Jasno povejte, da udarjanje ni dovoljeno.

Uporabite kratke, razumljive stavke, na primer: "Ne dovolim, da me udarjaš. Udarci bolijo." Pri malčku dolga razlaga v trenutku razburjenja navadno ne pomaga, saj težko sprejema veliko informacij, ko ga preplavijo čustva.

3. Poimenujte njegovo čustvo, ne da bi opravičili vedenje.

Lahko rečete: "Jezen si, ker ti nisem dovolila še ene risanke. Razumem, da si jezen, vendar me ne smeš udariti."

Tako se otrok postopoma uči, da je jeza dovoljena, udarjanje pa ne. Ni mu treba zanikati občutkov ali se jih sramovati, da bi se naučil drugače ravnati.

4. Pokažite mu, kaj lahko naredi namesto tega.

Namesto udarca lahko reče "jezen sem", "nočem", "pomagaj mi" ali "še bi se igral". Mlajšemu malčku lahko ponudite tudi preproste geste, s katerimi pokaže, kaj želi. Pomembno je, da mu primernejše vedenje večkrat pokažete in ga z njim vadite tudi takrat, ko je miren.

5. Opazite trenutke, ko ravna drugače.

Ko otrok ob razočaranju uporabi besede, počaka na svojo vrsto ali se nežno dotakne druge osebe, mu to povejte. Na primer: "Bil si jezen, pa si mi povedal z besedami. To je bilo dobro." S tem utrjujete vedenje, ki ga želite spodbujati.

Pomembno je, da se otrok nauči, da nasilje ni sprejemljiv način izražanja jeze. Toda tega ga ne moremo učinkovito naučiti tako, da ga sami udarimo.

Telesno kaznovanje, udarci po rokah in grožnje niso primeren odziv. Če otroku sporočamo, da ne sme udarjati, hkrati pa ga sami udarimo, dobi nasprotujoče si sporočilo. Telesno kaznovanje lahko tudi poveča agresivno vedenje.

Prav tako ni treba otroka označiti za porednega, hudobnega ali nasilnega. Bolje je, da jasno ločimo med otrokom in njegovim vedenjem: otrok je lahko jezen, razburjen ali razočaran, vendar mu ne dovolimo, da bi s svojim ravnanjem poškodoval druge.

Če se udarjanje ponavlja, je koristno opazovati, kdaj do njega pride. Je otrok utrujen, lačen, preobremenjen z dražljaji ali razburjen zaradi prepovedi? Ko bolje razumemo okoliščine, lažje preprečimo nekatere izbruhe in otroku pravočasno pomagamo.

Občasni udarci v obdobju malčka so pogosti in sami po sebi ne pomenijo, da ima otrok vedenjsko motnjo. Vseeno pa je smiselno poiskati nasvet pediatra, če je agresivno vedenje zelo pogosto ali intenzivno, povzroča poškodbe, se stopnjuje ali močno ovira otrokovo družinsko in socialno življenje.

Svetovanje je priporočljivo tudi, če vas vedenje skrbi zaradi drugih razvojnih posebnosti ali če kljub doslednim odzivom ne veste več, kako ravnati.

Starši se ob takšnem vedenju ne bi smeli počutiti sami ali krivi. Malček se šele uči sprejemati meje in uravnavati čustva. Potrebuje odraslega, ki bo njegovo stisko vzel resno, obenem pa mu bo jasno in mirno pokazal, da udarjanje ni sprejemljivo.

Vir: Parents