Bibaleze.si

Lepi striček: Otroška zgodba, ki buri duhove

Polona Greif

Vzgoja in vrtec

0
01. 12. 2020 07.49

Na spletu so se pojavile fotografije zgodbice, ki govori o spolnem nasilju nad otroki. Za komentar o zgodbi Lepi striček, ki je izšla v reviji Kekec in je namenjena otrokom od 2. do 5. razreda osnovne šole, smo se obrnili na UNICEF Slovenija in Polono Greif, univ. dipl. soc. pedagoginjo, zakonsko in družinsko terapevtko iz Študijsko-raziskovalnega centra za družino.

image (28)

Zgodba govori o deklici Alenki, ki živi skupaj z mamo, očeta ne pozna. Mamo obiskuje moški, ki ga mora Alenka klicati striček, ta striček pa se do Alenke vede povsem neprimerno oz. zlorabljajoče. Ob tem Alenkina mama ne prepozna neprimernega odnosa strica do njene hčere. Tako tudi ne poskrbi za hčerino varnost ter zaščito pred gospodom in zlorabo. Zgodba svoj konec doživi v izrazu nemoči: "So stvari, ki jih ni mogoče zaupati ne mami, ne prijateljem". 

Sporočilo nemoči otroka ne krepi, ampak utaplja

Zgodbe in pravljice v večini govorijo in povzemajo dogodke iz realnega življenja, prepletajo boj dobrega in zla, pravice in krivice. In to velja tako za lažje kot izredno težke dogodke. Samo pomislite na pravljico o Janku in Metki, ki ju lastni oče in mačeha pošljeta globoko v gozd, kjer bi se naj izgubila in se nikoli več vrnila domov, s tem pa razbremenila družinsko revščino. Ali pravljico o Pepelki, ki ji umreta oba starša in je prepuščena zlohotni mačehi. In še bi lahko naštevali. Vendar je tisto, kar ob takšni zgodbi razbremeni mladega (in ranljivega!) bralca, zakonitost otroških zgodb in z njimi zakonitost kakovostnega in polnega življenja: dobro vedno zmaga nad slabim, zlom ali nad krivico. Otroška zgodba zato vedno ponudi rešitev, ki srce polni s pogumom, optimizmom in občutkom varnosti ter ga opremi z idejami reševanja stiske. Samo tako pomiri njegovo doživljanje boja dobrega in slabega, ki ga lahko otrok doživlja bodisi skozi težko zgodbo bodisi skozi lahkotnejše socialne izkušnje (prijatelju je vzel avtomobilček), ter ga uči temeljnih medosebnih vrednot in moralnih načel. Tako zaključek zgodbe Lepi striček pušča nerazrešen konflikt ne samo v zgodbi, pač pa tudi v bralcu, ki skozi vrstice v sebi nabira sram, gnus, strah, jezo, krivico in nenazadnje nemoč. Na svetu je resda veliko neporavnane krivice, a hujši kot krivica sama je občutek nemoči, ki kot prepreka stoji pred človekom in mu onemogoča, da se bori za dobro, za pravico. Zgodba, ki otroku ob koncu ne vlije občutka upanja, moči in poguma, ni primerna. Ob taki pravljici otrok zvečer zaspi vznemirjen in poln neprijetnih občutkov, ki jih nikakor ne more predelati ter si poiskati notranjih varnih in pomirjujočih odgovorov. 

Zgodbo si lahko v celoti preberete tukaj:

Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.

 

Odrasla skrb za zdravo in čustveno odzivno okolje

Izpostaviti bi želela še eno zahtevno stanje, ki ga zgodba obravnava in tudi zanj ne ponudi razrešitve: zanemarjanje otroka. Na več mestih je prikazano, kako mama ne poskrbi primerno za svojo hči: deklica v petem razredu že dolgo ni več punčka, ker skrbi za gospodinjstvo; mami zahteva, da hči gospoda imenuje striček, pri tem pa ne opazi, da jo proti njeni volji sili ter kako je deklici ob tem gospodu neprijetno in da ob njem ne čuti prav nič topline, varnosti in prijetnosti, da bi ga lahko klicala s tako ljubkovalnim nazivom; deklica se uro ali dve potepa po ulicah in ne more domov, medtem ko ima mami opravka z gospodom; sili jo biti zadovoljna in izražati naklonjenost človeku, ne glede na to, da se ta oseba do deklice vede zlorabljajoče in deklica ob njej čuti nelagodje … Za povrh pa deklica nima možnosti svobodno izraziti svojega doživljanja in počutja, vse to skriva v sebi in poskuša po svojih zmožnostih nekako preživeti.

Otrok se v takem odnosu uči, da njegove potrebe niso pomembne in da za njegovo varnost ne bo poskrbljeno s strani odraslih, četudi je od njih odvisen, pač pa se mora znajti sam, kakor ve in zna. Ker pa otrok nima razvitih mehanizmov za kakovostno soočanje s tovrstnimi občutki in situacijami, se njegovo telo polni z nemirom, strahom, zavrženostjo, nevrednostjo, preplavljajo ga stresni hormoni, vse to pa pušča neposredni pečat na gradnji njegovega temeljnega doživljanja odnosov in sveta. Kot da iz izkušnje v izkušnjo pokajo stekla njegovih očal, skozi katera gleda svet. Zato otroci, ki doma nimajo toplih, čustveno odzivnih, varnih, skrbnih in čutečih odnosov, gradijo notranje zlomljen, razdrobljen, skrhan svet. Ti isti otroci so najranljivejši za nadaljnje zlorabe. Vendar smo za prepoznavanje in odgovor na otrokove potrebe odgovorni odrasli – to mora zgodba jasno pokazati in vplesti v razplet zgodbe. Prav tako pa isto zavedanje te odgovornosti narekuje našo odraslo skrb glede tega, kako zgodbe sestavimo in katere zgodbe izberemo za na pot otrokovemu odraščanju.

Otroku pripada upanje

Že od otroških let naprej se izgrajuje notranji občutek upanja na dobro ter vztrajnost, s katero se pride do tega dobrega in lepega. Pravljica je eden izmed načinov, kako otrok spoznava boj dobrega in slabega (na katerikoli globini ali teži poteka ta boj) ter kakšen je "normativ" življenja – zmagati mora dobro, saj ti to pripada! Samo odrasli smo tisti, ki s svojimi odzivi, vedenji in deli v otrocih ustvarjamo svet lepega, dobrega, pogumnega, vztrajnega in ljubečega, s čimer bo lahko otrok tako v sebi kot v odnosih z drugimi vedno zmagal v dobrem.

Polona Greif, univ. dipl. soc. pedagoginja, zakonska in družinska terapevtka

Študijsko-raziskovalni center za družino

UI Vsebina ustvarjena brez generativne umetne inteligence.

Komentarji (0)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV
Bibaleze
Bibaleze
SLEDI NAM:
Bibaleze.si
Oglaševanje Uredništvo PRO PLUS Moderiranje Piškotki Politika zasebnosti Splošni pogoji Pravila ravnanja za zaščito otrok
ISSN 2630-1679 © 2024, Bibaleze.si, Vse pravice pridržane Verzija: 740