Niste povzdignili glasu, a otrok se je vseeno umaknil? To je lahko razlog

Otroci ne zaznavajo samo tega, kar jim odrasli povedo, pozorni so tudi na izraz obraza, ton glasu, telesno držo, odzivnost in spremembe v običajnem vedenju. Čustveno vzdušje v družini je zato lahko pomemben del njihovega vsakodnevnega doživljanja. Toda zaznavati razpoloženje starša še ne pomeni nujno tudi prevzemati odgovornosti zanj. Prav ta razlika je pomembna za razumevanje otrokovega čustvenega razvoja.

Že zelo majhni otroci se pri razumevanju okolja opirajo na odzive svojih najbližjih - ob negotovih ali novih situacijah običajno pogledajo starša, da bi iz njegovega izraza in vedenja razbrali, kako naj razumejo dogajanje. 

Z razvojem pa postajajo vse bolj občutljivi tudi za razpoloženje drugih ljudi. Če je starš napet, lahko otrok tudi sam postane bolj nemiren. Če odrasli deluje mirno in odzivno, se otrok pogosto lažje umiri. To je del običajnega čustvenega razvoja in eden od načinov, kako se otroci postopoma učijo prepoznavati ter uravnavati svoja čustva. 

Pri tem je pomembno poudariti, da otrok ne potrebuje staršev, ki bi bili ves čas dobre volje. Potrebuje predvsem odnose, v katerih so čustva dovolj razumljena, odrasli pa kljub lastnim stiskam praviloma ostajajo dostopni in odzivni.

V nekaterih družinah otrok sčasoma postane posebej pozoren na razpoloženje enega od staršev. Že ob prihodu domov opazuje njegov obraz, posluša, kako govori, in poskuša oceniti, kakšen bo preostanek dneva. Takšna pozornost je lahko izraz otrokove občutljivosti in povezanosti s staršem. Drugačen pomen pa dobi, kadar je povezana s ponavljajočo se nepredvidljivostjo, močnimi čustvenimi odzivi ali občutkom, da mora otrok svoje vedenje nenehno prilagajati počutju odraslega.

Otrok se lahko nauči, da je bolje biti tiho, kadar je oče slabe volje, da mame ne sme obremenjevati s svojimi težavami ali da mora poskrbeti za dobro vzdušje, kadar sta starša v konfliktu. Takšno prilagajanje ni vedno očitno - otrok lahko navzven deluje zelo priden, samostojen, zrel in razumevajoč. Toda če mora pri tem zanemarjati lastne potrebe ali se boji izraziti svoja čustva, lahko odnos zanj postane precej obremenjujoč.

Pomembna razlika nastane, ko otrok ne spremlja več samo tega, kako se starš počuti, temveč začne verjeti, da mora njegovo počutje tudi izboljšati. Morda poskuša mamo razvedriti, kadar je žalostna, pomiriti očeta, kadar je jezen, ali preprečevati konflikte med staršema. 

Lahko se počuti krivega, če je odrasli razočaran, in svoje potrebe potisne v ozadje, da mu ne bi povzročal dodatnih skrbi. Občasna želja, da bi otrok potolažil starša, je povsem običajna in lahko odraža razvijajočo se empatijo. Skrb vzbujajoče postane predvsem takrat, ko otrok prevzame trajnejšo vlogo čustvene opore odraslemu in se začne počutiti odgovornega za njegovo stabilnost. 

V takšnih primerih lahko govorimo tudi o postaršenosti, vendar tega pojma ne smemo enačiti z vsakim otrokovim poskusom tolažbe. Bistveni so ponavljanje, obseg odgovornosti, otrokova razvojna zrelost in posledice za njegove lastne potrebe.

Nekateri starši se ob spoznanju, kako občutljivi so otroci za njihovo razpoloženje, začnejo spraševati, ali bi morali pred njimi vedno delovati mirno in zadovoljno. Toda tudi jeza, žalost, razočaranje in utrujenost so del običajnega družinskega življenja. Otrok lahko ob ustrezni podpori prav skozi takšne izkušnje spoznava, da so neprijetna čustva dovoljena, da se spreminjajo in da jih je mogoče izražati na načine, ki ne ogrožajo drugih. Pomembno je predvsem, kako odrasli s svojimi čustvi ravna in kako jih pojasni otroku.

Če otrok opazi, da je mama žalostna, mu lahko pove: Danes sem imela naporen dan in sem nekoliko žalostna. To ni zaradi tebe. Poskrbela bom zase, ti pa se lahko brez skrbi igraš.

Takšno pojasnilo otroku pomaga razumeti dogajanje, ne da bi ga obremenilo s podrobnostmi odraslih težav ali odgovornostjo za njihovo reševanje. Podobno je pomembno, da starš po neprimernem odzivu prevzame odgovornost. Če je zaradi napetosti povzdignil glas, lahko prizna, da njegov način odzivanja ni bil ustrezen, se opraviči in poskuša odnos ponovno vzpostaviti. Otrok tako ne dobi sporočila, da odrasli nikoli ne smejo izgubiti potrpljenja, temveč da so odgovorni za svoje vedenje tudi takrat, ko doživljajo močna čustva.

Za otrokov razvoj ni pomembno samo, da prepoznava čustva drugih, ampak tudi, da postopoma razvija sposobnost prepoznavanja lastnega doživljanja. Če je otrok večino časa zaposlen s tem, kako se počutijo drugi družinski člani, lahko težje opazi, kaj potrebuje sam. 

Morda svoje nezadovoljstvo hitro umakne, ker noče dodatno obremenjevati staršev, ali pa se počuti neprijetno, kadar je sam vesel, medtem ko je nekdo doma žalosten. Starši mu lahko pomagajo tako, da pokažejo zanimanje za njegovo doživljanje, sprejmejo tudi njegova neprijetna čustva in mu ne pripisujejo odgovornosti za vzdušje v družini.

Čustvena bližina ne pomeni, da morajo vsi v družini čutiti enako. Pomeni tudi, da lahko vsakdo doživlja svoja čustva, ne da bi moral prevzemati odgovornost za čustveno stanje drugega.

Viri: Emerging Minds / Ana Freud Centre