Vsaka generacija zase meni, da je bilo njeno otroštvo najlepše, kar jih je. In prav je tako, saj je to nekaj najbolj naravnega. Ampak mi, otroci devetdesetih, smo prav zares znali uživati in zdi se, kot da smo imeli vse tisto lepo, kar nam otroštvo lahko ponudi, kljub temu da še nismo poznali napredne tehnologije in družbenih omrežij. Kako lepo je bilo, ko smo potrkali na vrata prijateljevega doma in vprašali njegovo mamo, ali se lahko pride ven igrat, kajne? Da malce obudimo nostalgijo, spodaj objavljamo nekaj kultnih stvari, ki jih pogrešamo iz devetdesetih.
Igre, ki smo jih oboževali
Otroštvo, kakršno smo imeli otroci devetdesetih let, je bilo krasno predvsem zaradi toliko različnih skupinskih iger, ki smo se jih s prijatelji igrali na prostem. Otroci smo bili nenehno zunaj, na ulici, se vozili s kolesi, žogali, igrali v peskovniku in gugali na gugalnici. Biti zunaj s prijatelji je bil višek zabave ter nagrada in ne muka, kot je to za veliko otrok danes, saj bi večina raje sedela pred računalniki. Kadar smo prišli iz šole, smo nahrbtnike vrgli v kot in hitro stekli na najbližje igrišče. Ravbarji in žandarji, zemljo krast, gumitvist, ristanc ali tančnica, med dvema ognjema, preskakovanje velike kolebnice, igranje skrivalnice – to je le nekaj izmed mnogih zabavnih skupinskih iger, v katerih lahko sodeluje poljubno število igralcev.

Klic po stacionarnem telefonu
Ja, včasih je bilo precej manj zasebnosti, saj je klic, ki ste ga težko pričakovali, po navadi prestregel kdo od družinskih članov. Stacionarni telefon je bil navadno tudi v skupinskem prostoru, najverjetneje v veži, iz katere je lahko vsa družina prisluhnila, kaj se kdo pogovarja po telefonu. Pri starejših telefonih je bila številčnica še okrogla in ko si hotel nekoga poklicati, si moral biti precej natančen, saj se številke ni dalo razbrati in preveriti na ekranu, ker ga enostavno še nismo poznali.
Ko se prižgejo ulične luči, je čas za odhod domov
Mestni otroci smo imeli v dogovoru s starši poseben signal, kdaj je zadnji čas, da se odpravimo domov, in sicer je bilo to takrat, ko so se prižgale ulične svetilke. Ker takrat še nismo imeli mobilnikov, starši pa so nam precej bolj zaupali pri izhodih s prijatelji, s katerimi smo na kolesih, rolerjih ali peš prečesali vso sosesko, smo morali imeti nekakšen dogovor, kdaj je čas za odhod domov. Sprejemljivo se nam je zdelo, da pri prižigu ulične razsvetljave vsak odhiti proti svojemu domu.
Risanke ob sedmih
Naše generacije so poznale le risanke ob sedmih ali za vikend ob jutranjih urah. To je bil prav poseben ritual. Ko smo prišli domov po celodnevnem potepanju s prijatelji, smo se odpravili pod tuš, v pižamo in pred televizijski ekran. To je bil tudi edini čas, ki smo ga preživeli pred ekranom – pol ure zvečer, pred spanjem. Takrat namreč ni bilo možnosti previjanja programa in ogleda vsebin za nazaj. Smo pa imeli videorekorder in videokasete, ki smo si jih najbrž ogledali tolikokrat, da smo znali besedilo risanega filma že na pamet.

Odnos do šole
Tudi odnos do šole je bil popolnoma drugačen. Učitelji so bili avtoritativne osebe, ki smo jih spoštovali in so imele v vsakem primeru prav – tudi če v resnici niso imele. Tako so nas vzgajali naši starši in nam dali vedeti, da je najboljše, če poslušno sledimo pouku in redno delamo svoje šolske naloge, učitelju pa nikdar in nikoli ne ugovarjamo, sicer je sledila vzgojna kazen. V šolo smo pešačili, po navadi v skupinah. Popoldne ali zvečer smo se dogovorili, kje in ob kateri uri se počakamo in skupaj nadaljujemo pot do šole. Drug drugemu smo pomagali pri šolskih obveznostih, kadar je kdo zbolel, smo ga poklicali in vprašali, ali potrebuje učno snov. Šolske obveznosti in naloge so bile samo naša skrb, starši se s tem niso ukvarjali. Na ta način smo se naučili samostojnosti in neodvisnosti. Hkrati pa smo ob lepih ocenah vedeli, da je to zgolj plod lastnega truda in učenja, zato smo bili nanje toliko bolj ponosni.
Odnos do starejših
Učili so nas, da je treba starejše spoštovati in jim pomagati. Ničkolikokrat smo se na poti iz šole zamudili, ker smo kakšni starejši gospe pomagali do doma nositi težjo vrečko iz trgovine ali pa smo namesto nje odhiteli po nekaj malenkosti, ki jih je potrebovala. Sosedu čez cesto smo pomagali pokositi travo ali zložiti drva v drvarnico. Starejši so bili za nas sveti in nikoli si nismo drznili, da bi jim govorili nazaj v predrznem tonu, jih tikali ali celo užalili. Naš odnos je bil predvsem spoštljiv in empatičen. Zavedali smo se, da jim bomo s kakšno gesto najbrž polepšali dan, in zaradi tega smo se tudi mi počutili boljše in koristnejše.
Res je, da smo imeli noge polne modric, ran in krast, da smo bili nenehno umazani in pošvedrani, da smo velikokrat strgali oblačila in čevlje ter jih včasih kje pozabili, da so bila kolesa vsa obtolčena in oglodana, a smo bili srečni, živahni, energični, razigrani, cele dneve smo tekali naokrog in nikoli nismo bili utrujeni.
Komentarji (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV