Kdaj je otrok pripravljen na pravi film? Strokovnjak opozarja na to

Otroka za nekaj minut zamotiti z risanko, glasbenim videom ali drugo vsebino na zaslonu je danes nekaj povsem običajnega. Včasih mama medtem lahko v miru skuha kosilo, pospravi, odgovori na sporočilo ali si preprosto vzame nekaj minut zase. Gibajoče slike, zvoki in barve otroke hitro pritegnejo, zato zaslon pogosto postane priročen pomočnik v napornem vsakdanu.

A vprašanje ni več samo, koliko časa otrok preživi pred zaslonom. Pomembno je tudi, kaj v tem času gleda.

Televizija, tablica, računalnik in drugi zasloni so postali del našega vsakdana. Tudi družinski večer ob filmu je lahko prijeten način, kako se po napornem dnevu vsi skupaj umirijo in preživijo nekaj časa. Ko so otroci majhni, vsebino običajno izberejo starši, pozneje pa začnejo vedno bolj jasno izražati svoje želje in kmalu se lahko znajdemo pred vprašanjem, ali je nekaj, kar si otrok želi gledati, zanj tudi zares primerno.

O vplivu zaslonov na otroke se veliko govori in pogosto slišimo predvsem opozorila. Toda slika ni tako preprosta. Kakovostna vsebina je lahko tudi zabavna, poučna, spodbudna in čustveno bogata.

Dober film lahko otroka nasmeji, prestraši, gane ali mu odpre vprašanja, o katerih se z njim sicer morda ne bi pogovarjali. Dokumentarec mu lahko približa svet, ki ga še ne pozna, zgodba pa mu pomaga razumeti čustva, odnose in različne življenjske situacije.

Zato pri medijskih vsebinah ni pomembno samo, koliko jih je, ampak tudi kakšne so in kako jih otrok doživlja.

Najboljši pristop ni, da otroku prepovemo vsebine, ki ga zanimajo, ampak da ga postopoma učimo izbirati.

Starši lahko preverijo, za katero starost je vsebina primerna, se pozanimajo o njeni vsebini in se z otrokom po ogledu pogovorijo. Še posebej pri mlajših otrocih je pomembno, da niso prepuščeni naključnemu izboru vsebin, ki jih ponuja algoritem.

In morda je prav skupni ogled filma ena lepših priložnosti za to, da otroka učimo zdravega odnosa do zaslonov. Ne gre samo za to, da ugasnemo televizijo po koncu filma, ampak tudi za to, da otroku pomagamo razumeti, kaj je pravkar gledal.

Ker zaslon sam po sebi ni ne dober ne slab. Veliko bolj pomembno je, kaj je na njem, koliko časa temu namenimo in ali znamo vsebino tudi kritično pogledati.

Z velikim ljubiteljem in poznavalcem filmov, Vidom Štehom, smo se pogovarjali o tem, katere filmske vsebine so primerne za otroke, na kakšen način otroku predstaviti filme, kateri so tisti filmi, ki jih otroci in mladostniki morajo pogledati in se spomnili nekaterih kultnih filmov za starše. Pogovor si preberite v spodnjih vrsticah. 

Sicer nimam toliko izkušenj z družinskimi ogledi filmov, ampak zdi se mi, da bi otrok pri petih ali šestih letih bil dovolj pripravljen, da se skupaj z družino prvič odpravi v kino na ogled kakšne krajše risanke. Sem zagovornik tega, da otrok prvo izkušnjo s kinom doživi s starši, ki mu bodisi pripovedujejo zgodbo bodisi prevajajo, kar liki govorijo. 

Lahko izhajam zgolj iz svojih izkušenj, ko sem prvi film s podnapisi gledal pri osmih letih. Zdi se mi smiselno, da začne gledati filme s podnapisi takoj, ko se začne učiti brati, saj na tak način branje postane bolj zanimivo za otroka. Gledanje filmov je lahko združevanje zabavnega s poučnim, če seveda uberemo pravi pristop. 

Odvisno od pristopa, ki ga ubereš. Pri otrocih je aktiven ogled filma po moje neizogiben, saj otroka pri risankah in kasneje filmih žene radovednost. Na nek simboličen način bi lahko rekli, da moraš otroku pričarati film znotraj filma. 

Vsekakor. Vsakdo, ki dobro obvlada angleščino, vam bo rekel, da se je te naučil predvsem preko gledanja risank in filmov v angleščini, tako da je priporočljivo, da otrok gleda filme tudi brez podnapisov. Nenazadnje se otroci začnejo dokaj zgodaj učiti angleščino in če se ponovim – z gledanjem filmov in risank se najhitreje naučiš tujega jezika. 

Za malčke se mi zdi najbolj primeren ogled kakšne krajše risanke, ki je tudi v slovenski sinhronizaciji brezplačno dostopna na spletu. Znova lahko izhajam iz svojih izkušenj; kot otrok sem gledal risanke, kot so Medvedek Uhec, Smrkci in Looney Tunes, okoli desetega leta pa sem začel gledati animirano serijo o Batmanu, ki je predstavljala eno od filmskih prelomnic v mojem življenju. Mislim, da sem tedaj spoznal, da sva si s temačnostjo nekoliko bližje kot s svetlobo. 

Preveč jih je za teh par vrstic. Osnovnošolski publiki bi nedvomno priporočal ogled filma Eight Grade, ki na prikupen, zabaven in ganljiv način prikaže tesnobo, ki jo čutijo najstniki ob prehodu iz osnovne v srednjo šolo. Večna klasika je tudi film The Breakfast Club, ki razgali, kako nesmiselni so stereotipi na šolskih hodnikih in da smo ne glede na vsiljeni družbeni status (frajer, piflar, izobčenec, pridna punčka ...) pod kožo vsi enaki. 

Bi pa mladim priporočal, da si vsaj enkrat pogledajo tudi film Otroci iz postaje Zoo, še posebej ko so v obdobju, ko se jim zdijo droge nekaj fascinantnega in celo zabavnega. Film je mračen in težak, vendar je mene tako pretresel, da nisem niti enkrat pomislil, da bi posegel po kakršnih koli substancah. 

Bi pa obenem priporočal, da si najstniki poleg filma preberejo še knjigo, ki ponudi še bolj informativen vpogled v problematiko drog med mladimi. 

Moj pokojni oče me je pogosto vodil v kino, kjer sva gledala filme, včasih tudi takšne, ki mogoče zame niso bili najbolj primerni. Mislim, da sem ob prvem obisku kina gledal film Poslednji mohikanec iz leta 1992, ki ga pri svojih osmih letih kakopak nisem najbolj razumel, sem pa bil že od nekdaj očaran nad pustolovščinami in zato me nerazumevanje zgodbe ni pretirano zmotilo. 

Kot velik ljubitelj dinozavrov sem bil najbolj navdušen nad filmom Jurski park, ki je bil zame osebno uresničitev sanj. Sicer pa je eno od prelomnic v mojem otroštvu predstavljal film, ki je vse prej kot primeren za otroke – Fargo. Prvič sem ga videl pri 12 letih in me je na prehodu iz osnovne v srednjo šolo – po domače povedano – sezul. 

Ne znam točno pojasniti, kaj se je zgodilo, ampak v življenju pride trenutek, ko si priča nečemu, kar te močno zaznamuje in Fargo je nedvomno predstavljal to prelomnico. Omenil pa bi še grozljivko Čarovnica iz Blaira, ki sem jo v srednji šoli skoraj religiozno gledal tudi po dvakrat na dan in jo dandanes že znam skoraj na pamet. 

Moj okus za filme zna biti nekoliko ekstremen. Moj najljubši film vseh časov je Ni prostora za starce iz leta 2007, sicer zelo nasilen in depresiven neo-western, ki pa me je začuda sprostil. Verjetno tudi zato, ker je v meni znova prebudil ustvarjalnost in me vzpodbudil k pisanju prvega romana, ki sedaj počiva v arhivih in čaka na prenovo. 

Drugače pa poleg Farga priporočam še ogled nadaljevanke Twin Peaks in še posebej filma Twin Peaks: Fire Walk With Me, ki je še vedno edini film, ki me je spravil v jok. Je pa zelo priporočljivo gledati serijo pred filmom, četudi je film predzgodba serije. 

Nasploh pa sem oboževalec filmov z bolj temačno, provokativno vsebino, saj me povlečejo iz cone ugodja in vzpodbudijo k intenzivnemu razmisleku o svetu, v katerem živimo. 

Vsekakor. Otroci so sicer zelo bistri in razgledani, odrasli jih pogosto podcenjujemo, vendar pa je treba upoštevati, da zaradi pomanjkanja izkušenj nekaterih stvari še ne bodo uspeli razumeti na primeren način. Čisto praktičen primer: ko smo v šoli prvič gledali dokumentarec o holokavstu, nam je učitelj pred tem na kratek način obrazložil okoliščine, ki so pripeljale do teh grozot. 

Ogled filma zaradi tega sicer ni bil nič manj neprijeten, toda ko holokavstu dodaš zgodovinsko ozadje, se lahko kot otrok naučiš, zakaj se takšne stvari ne bi smele nikoli več zgoditi. 

Kot pa je bilo že rečeno, otrok se ne sme podcenjevati in jim je treba pustiti, da izrazijo svoje mnenje o določenem filmu in na tak način omogočati razvoj kritičnega razmišljanja. 

Bom iskren. Golota v filmih me je sprva odbijala, saj mi je dala občutek, da so filmi s takšno vsebino ceneni. Toda tekom let sem glede golote postal bistveno bolj liberalen in mi niti približno ni sporna, če je predstavljena na estetski način. 

Otroci bodo goloto na televizijskem zaslonu slej ko prej uzrli, zato se mi zdi neko panično skrivanje in moraliziranje odveč. Pravzaprav v goloti ni nič sramotnega, vsi smo v določenem delu življenja goli in zakaj bi se morali sramovati lastnih teles? 

Da pa smo si na jasnem, goloto in spolnost je treba otrokom predstaviti na odgovoren in predvsem zrel način. To, da otrokom brezskrbno kažemo pornografijo, vsekakor ne podpiram, treba jih je poučiti, da gre za film oziroma fikcijo in predstaviti odgovornosti, ki jih spolnost prinaša.