Kako vzgojiti zvedav um in ne le pridnega otroka

Raziskave kažejo, da notranja motivacija za učenje napoveduje večjo ustvarjalnost, fleksibilnost mišljenja in odpornost pri soočanju z izzivi.

Vzgoja pridnih otrok, ki so navajeni ubogati, opravljati naloge in biti nagrajeni za dobre ocene, na prvi pogled deluje smiselno. A če je pri tem poudarek izključno na rezultatih in zunanjih nagradah, otrok pogosto razvije občutek, da je njegova vrednost vezana na dosežke. Tak pristop temelji na zunanjih motivacijskih dejavnikih, ki vodijo v perfekcionizem, zmanjšano ustvarjalnost in večjo tesnobo. Nasprotno pa otroci, ki si upajo spraševati, raziskovati, preizkušati in tudi delati napake, razvijejo razvojno miselnost. Tak um vidi izzive kot priložnosti, neuspehe pa le kot postanke na poti do uspeha.

Nevroznanost potrjuje, da učenje ni zgolj kognitivni proces. Ko otrok občuti radovednost, zanimanje in varnost, se v njegovih možganih sproščajo dopamin, oksitocin. Če pa je učenje povezano s stresom, kritiko ali primerjanjem, se aktivira stresni odziv (sproščanje kortizola), ki zavira delovanje prefrontalnega korteksa - področja, odgovornega za reševanje problemov, kreativnost in spomin. To pomeni, da okolje, v katerem se otrok uči, neposredno vpliva na to, koliko in kako kakovostno se uči.

Radovednost je osnova učenja. Otroka lahko vsakodnevno povabimo k izražanju vprašanj in namesto hitrih odgovorov spodbujajmo k razmišljanju: Kaj misliš ti? Kako bi to lahko izvedeli? Skupaj lahko poiščemo informacije v knjigah, na spletu ali v pogovorih z drugimi. Pomembno je, da otrok začuti, da so vsa vprašanja vredna posluha. Ko se starši aktivno vključijo v iskanje odgovorov, otroku pokažejo, da je učenje proces, ne zgolj končni rezultat. Pohvala za trud, vztrajnost in strategijo spodbuja notranjo motivacijo, medtem ko pohvala za pamet ali talent pogosto vodi v strah pred neuspehom. Namesto stavka Ti si tako pameten! lahko rečemo: Všeč mi je, kako si se lotil tega problema in vztrajal, dokler nisi našel rešitve. S tem otrok dobi sporočilo, da sta pomembna proces in vztrajnost, ne le rezultati.

Otroci pogosto vidijo napake kot znak neuspeha, zlasti če so navajeni, da se ceni predvsem brezhibnost. Ko starši delijo svoje izkušnje, v katerih so se učili iz napak, otroci dobijo potrditev, da tudi sami kdaj tvegajo, poskušajo in zgrešijo. Skupaj z otrokom lahko analiziramo: Kaj si se naučil iz tega? Kaj bi naslednjič poskusil drugače? S tem gradimo odpornost in fleksibilnost mišljenja. Pomembno je tudi, da se starši sami do napak odzivajo z mirnostjo in odprtostjo, saj kritika ali sarkazem hitro zavreta pripravljenost na učenje.

Varno okolje je temelj za radovedno učenje. Otroci, ki čutijo, da so sprejeti in ljubljeni tudi ko se zmotijo, lažje raziskujejo in se učijo brez strahu pred kritiko. To pomeni, da doma ustvarimo prostor, kjer so vprašanja, poskusi in tudi neuspehi del vsakdana. Lahko se lotimo družinskih učnih projektov, kjer vsi skupaj raziskujemo novo temo - od kuhanja po novem receptu do preprostih eksperimentov. Ko starši pokažejo, da se tudi sami radi učijo, otrok ponotranji, da je učenje naraven in prijeten del življenja, ne le zoprna šolska obveznost.

Svet, v katerega odraščajo današnji otroci, zahteva sposobnost kritičnega razmišljanja, sodelovanja, ustvarjalnosti in nenehnega učenja novih veščin. Diplome in ocene so pomembne, a same po sebi ne zagotavljajo uspeha. Tisto, kar odloča, je otrokova pripravljenost, da se uči, se razvija in išče nove poti, tudi ko stvari niso enostavne. Otroci z radovednim umom se manj bojijo sprememb, so bolj ustvarjalni pri reševanju težav, razvijejo večjo notranjo motivacijo in vztrajnost ter ohranjajo veselje do učenja tudi v odraslosti.

Otroci se največ naučijo iz tega, kar vidijo pri starših. Če sami izražamo zanimanje, raziskujemo, beremo, razpravljamo in priznamo, da se učimo tudi iz napak, jim dajemo dragocen zgled. Bodimo otrokov sopotnik na poti radovednosti, ne le nadzornik domačih nalog.

Vir: Parents / Curiosity Approach