Kako vzgojiti otroka, ki zna reči ne

Sposobnost reči ne ni znak nespoštovanja ali trme, temveč je del razvijanja samostojnosti, samozaupanja in zdravega odnosa do sebe. Otrok, ki se nauči prepoznati svoje meje in jih izraziti, bo pozneje lažje ravnal tudi v situacijah, ko bo izpostavljen pritisku vrstnikov, neprimernim zahtevam ali odnosom, v katerih se od njega pričakuje preveč.

Otrok težko razvije samozavesten ne, če doma doživlja, da je vsako njegovo nestrinjanje razumljeno kot neposlušnost ali upiranje. Seveda starši ne morejo in ne smejo ugoditi vsaki otrokovi želji, prav tako otrok ne more odločati o vseh pravilih, saj potrebuje odraslega, ki mu daje strukturo. Pomembno pa je, kako se odrasli odzove na otrokovo zavrnitev. Otrok lahko reče, da ne želi obiskati sorodnika, posoditi najljubše igrače ali se objeti. 

Starš pa lahko njegovo stališče vzame resno, ne da bi se z njim vedno strinjal. Lahko se z njim pogovori, preveri, kaj se skriva v ozadju, in mu pomaga najti primeren način izražanja. Če otrok ob staršu čuti, da njegovo doživljanje šteje, se uči, da so njegove meje pomembne. Če pa je ob vsaki besedi ne zasramovan, preslišan ali v nekaj prisiljen, lahko postopoma začne dvomiti, ali sploh sme zaupati lastnim občutkom in nelagodju.

Zdrave meje ne pomenijo, da otrok počne le tisto, kar želi - še vedno mora hoditi v šolo, opraviti določene obveznosti, upoštevati dogovorjena pravila in sprejeti, da v družini ne more biti vedno po njegovo. Razlika je v tem, da starš loči med situacijami, v katerih je otrokova zavrnitev razvojno pomembna, in tistimi, kjer mora vztrajati pri svoji odgovornosti. 

Otrok lahko reče: Ne želim k zdravniku. Starš pa lahko odgovori: Razumem, da te je strah. Vseeno morava iti, bom pa ostala s tabo. Njegovo čustvo je slišano, odločitev pa ostane v rokah odraslega. V nekaterih situacijah pa je otrokov ne pomembno spoštovati - nihče ga ne bi smel siliti v objem, poljub, skrivnost, igro ali telesni stik, ki ga ne želi in se ob njem počuti neprijetno. Prav ob takšnih izkušnjah se uči, da ima pravico odločati o svojem telesu.

Otroci se ne učijo le iz tega, kar jim govorimo, temveč predvsem iz tega, kar vidijo. Če starš ves čas ugaja, težko zavrne prošnje, dopušča nespoštljivo ravnanje ali prevzema preveč odgovornosti za druge, otrok dobiva sporočilo, da je treba za ohranjanje odnosa pogosto iti čez sebe.

Ko pa vidi odraslega, ki zna mirno reči: Tega danes ne morem, ali Tega ne bom dopuščala, spoznava, da je mogoče postaviti mejo brez kričanja, kaznovanja ali prekinitve odnosa. Otroku pomaga, če vidi, da je človek lahko prijazen, spoštljiv in odločen hkrati.

Nekateri otroci so po temperamentu bolj previdni, prilagodljivi ali občutljivi za odzive drugih. Hitro opazijo, če je nekdo razočaran, in težko prenesejo občutek, da so ga razjezili. Drugi močno hrepenijo po pripadnosti in se bojijo, da jih bo skupina izključila, če ne bodo sodelovali. Posebej težko je tudi otrokom, ki so bili pogosto pohvaljeni predvsem zato, ker so pridni, ustrežljivi in nezahtevni. Tak otrok lahko začne verjeti, da bo sprejet le, če ne povzroča težav in če druge postavlja pred sebe. Samozavest zato ne pomeni le, da otrok verjame vase, temveč da zmore prenesti možnost, da se nekdo z njim ne bo strinjal, da bo nekoga razočaral ali da ga morda za kratek čas ne bo odobraval.

Pritisk vrstnikov ni vedno očitna zahteva, naj otrok naredi nekaj prepovedanega ali nevarnega. Pogosto se začne z majhnimi sporočili: Vsi drugi si to upajo.Če si res naš prijatelj, boš prišel.Ne bodi dolgočasen.Samo nikomur ne povej. Otrok, ki želi pripadati, lahko ob takšnih besedah hitro izgubi stik s tem, kar sam čuti, zato ni dovolj, da mu odrasli rečejo, naj preprosto reče ne. Potrebuje vajo, besede in izkušnjo, da bo ob svoji odločitvi podprt. Z otrokom lahko vadimo različne odzive: Ne, tega ne bom. Meni to ni v redu. Ne želim, grem kar domov. Ne bom lagal zaradi tega. Lahko se igramo kaj drugega.

Ena težjih lekcij odraščanja je spoznanje, da nas drugi ne bodo vedno razumeli in da ne bomo vsem všeč. Otrok, ki zna postaviti mejo, lahko kdaj izpade neprijazen, drugačen ali preveč previden. Na ta račun morda ne dobi povabila, se znajde zunaj skupine ali razočara prijatelja. Starši mu takšnih izkušenj ne morejo odvzeti, lahko pa mu pomagajo razumeti, da pripadnost, ki zahteva, da vedno zanika sebe, ni varna pripadnost.

Pomembno je, da otrok doma ne dobi pohvale le takrat, ko je uspešen, ubogljiv in prijeten. Potrebuje tudi priznanje, ko ravna pogumno, pove svoje mnenje, zaščiti drugega ali se umakne iz situacije, ki se mu ne zdi prava.

Otrok ne postane samozavesten zato, ker ga naučimo nekaj odločnih stavkov. Sposobnost postavljanja meja raste iz številnih vsakodnevnih izkušenj, v katerih je otrokovo doživljanje slišano, njegova telesna avtonomija spoštovana, njegove obveznosti in odgovornosti pa ostajajo jasne. 

Potrebuje odrasle, ki zmorejo sprejeti njegov ne, tudi kadar jim ni všeč, in ga hkrati učijo, da mora tudi sam spoštovati meje drugih. Tako se otrok postopoma uči, da lahko pove, kaj mu ne ustreza, ne da bi moral drugega ponižati. Da lahko zaščiti sebe in ostane povezan, da ima pravico oditi iz situacije, ki ni varna, in da se lahko vedno obrne na odraslega, ko sam nečesa ne zmore.

Viri: Talk Pants: conversation to help keep children safe / UNICEF Parenting – teens and risky behaviour