Odraščanje ob mami, ki ne zna pokazati sočutja, ni nujno povezano z očitnim nasiljem, kričanjem ali zavračanjem. Včasih gre za precej bolj neopazne vzorce: mama otroka ne posluša, ko želi govoriti o svojih težavah, zmanjšuje pomen njegovih občutkov ali mu daje vedeti, da pretirava. Otrok tako postopoma dobi občutek, da njegova čustva niso pomembna oziroma da jih mora skrivati.
1. Otrok začne dvomiti o svojih občutkih
Ena od pogostih posledic čustvene nedostopnosti starša je, da otrok ne ve več, ali so njegova čustva upravičena. Ko ob žalosti sliši, da nima razloga za jok, ob strahu, da je preveč občutljiv, ob jezi pa, da je nehvaležen, se lahko nauči, da svojih občutkov ne sme izražati.
Namesto da bi se naučil prepoznavati in razumeti svoja čustva, jih začne potiskati na stran. V odraslosti se to lahko kaže kot težava pri postavljanju meja, izražanju potreb ali prepoznavanju lastnega nezadovoljstva.
2. Ljubezen začne povezovati s pridnostjo in ugajanjem
Otrok si želi materine pozornosti in odobravanja. Če ima občutek, da jo lahko dobi predvsem takrat, ko je priden, uspešen, tih ali ustrežljiv, lahko začne svoje vedenje prilagajati njenim pričakovanjem.
Takšen otrok pogosto ne želi povzročati težav. Poskuša predvideti materino razpoloženje, izogiba se konfliktom in prevzema odgovornost za njeno počutje. Včasih postane navidezno zelo samostojen, saj se je zgodaj naučil, da se mora z neprijetnimi občutki spopasti sam.
Toda samostojnost, ki izvira iz občutka, da se na nikogar ne more zanesti, ni enaka zdravi samozavesti.

3. Težko zaupa drugim ljudem
Zgodnji odnosi pomembno vplivajo na to, kako otrok pozneje vzpostavlja odnose z drugimi. Če ob mami ni dobil občutka, da bodo njegove potrebe slišane in da bo ob stiski deležen tolažbe, lahko v odraslosti težje zaupa ljudem.
Nekateri se zato izogibajo čustveni bližini, saj se bojijo razočaranja. Drugi si močno želijo potrditve, vendar jih že najmanjši znak zavrnitve prizadene. Lahko jih je strah, da bodo drugim v breme, zato svojih težav ne delijo niti z najbližjimi.
Raziskave o posledicah čustvenega zanemarjanja v otroštvu opozarjajo na povezave med takšnimi izkušnjami, težavami v medosebnih odnosih in slabšim duševnim počutjem.
4. Pogosto se počuti odgovornega za počutje drugih
Če je otrok odraščal ob mami, ki je bila čustveno nepredvidljiva, hladna ali neodzivna, se lahko nauči nenehno spremljati njeno razpoloženje. Poskuša ugotoviti, kdaj je pravi trenutek za pogovor, kdaj mora biti tiho in kaj lahko naredi, da ne bi prišlo do konflikta.
Takšen vzorec lahko prenese tudi v odraslost. V partnerskih in prijateljskih odnosih se pretirano prilagaja, težko reče ne in pogosto postavlja potrebe drugih pred svoje. Če je nekdo v njegovi bližini slabe volje, lahko takoj pomisli, da je za to kriv sam.
5. Težko sprejema pohvale in verjame vase
Otrok, ki od mame ne dobi dovolj spodbude, razumevanja in potrditve, lahko razvije občutek, da ni dovolj dober. Tudi ko v življenju dosega uspehe, jih težko zares prizna. Pohvale lahko zavrača, saj ne verjame, da si jih zasluži.
V ozadju je lahko globoko zakoreninjeno prepričanje, da mora svojo vrednost vedno znova dokazovati. To se lahko kaže v pretirani samokritičnosti, strahu pred napakami in nenehni potrebi po potrditvi okolice.
6. Težko izraža ranljivost
Če otrok ob svojih solzah, strahu ali razočaranju ni bil deležen razumevanja, se lahko nauči, da je ranljivost nekaj, kar mora skriti. V odraslosti zato težko govori o svojih težavah, prosi za pomoč ali pokaže, da ga je nekaj prizadelo.
Navzven lahko deluje močan, neodvisen in samozadosten, v resnici pa se lahko za takšnim vedenjem skriva strah pred zavrnitvijo in občutek, da se mora vedno zanesti samo nase.

Ali lahko takšne izkušnje vplivajo tudi na prihodnje generacije?
Raziskave opozarjajo, da lahko izkušnje čustvenega zanemarjanja iz lastnega otroštva vplivajo tudi na poznejše starševstvo. Sistematični pregled 12 raziskav, objavljen leta 2015 v reviji Child Abuse Review, je pokazal povezave med materinimi izkušnjami čustvenega zanemarjanja oziroma nasilja v otroštvu ter nekaterimi težavami v poznejšem starševstvu, med drugim z nižjo empatijo in večjim starševskim stresom.
To nikakor ne pomeni, da bo oseba, ki je odraščala ob čustveno nedostopni mami, tudi sama takšna do svojih otrok. Pomeni pa, da se lahko nepredelani vzorci prenašajo naprej, če jih ne prepoznamo in ne začnemo spreminjati.
Pomembno je tudi razumeti, da pomanjkanje sočutja pri mami ne pomeni nujno, da otroka ne ljubi. Nekatere ženske same niso odraščale v okolju, v katerem bi se naučile prepoznavati in izražati čustva. Na njihovo čustveno odzivnost lahko vplivajo tudi duševne stiske, izčrpanost in druge življenjske okoliščine. To lahko pomaga razumeti njihovo vedenje, ne izniči pa posledic, ki jih takšen odnos lahko pusti pri otroku.
Čustvene rane iz otroštva niso nujno nekaj, kar nas spremlja vse življenje
Čeprav lahko čustvena nedostopnost starša pusti globoke sledi, to ne pomeni, da je človek zaradi otroških izkušenj za vedno obsojen na težave v odnosih. Pomemben korak je prepoznavanje vzorcev, razumevanje lastnih potreb in učenje, da so čustva nekaj povsem normalnega.
Pri tem lahko pomaga psihoterapevtska podpora, varni odnosi in izkušnja, da nas nekdo posluša brez obsojanja. Tudi odrasli se lahko naučimo postavljati meje, izražati svoje občutke in graditi odnose, v katerih nam ni treba nenehno dokazovati, da smo vredni ljubezni.
Otrok namreč ne potrebuje popolne mame. Potrebuje predvsem odraslo osebo, ki ga zna slišati, ga vzeti resno in mu pokazati, da so tudi njegova čustva pomembna.
Viri: Child Abuse Review, Pediatrics


















































Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV