Izčrpavajoče je biti popolna mama

Starši naj bi vzgajali srečne, uspešne, samozavestne in čustveno stabilne otroke, ob tem pa ostajali potrpežljivi, organizirani, prisotni in nenehno informirani. Družbena omrežja, strokovni nasveti in primerjave z drugimi ustvarjajo občutek, da mora biti vsak trenutek otrokovega življenja premišljeno izkoriščen za razvoj, učenje ali čustveno povezanost. V takšnem okolju se mnoge matere znajdejo pod pritiskom ob enačitvi nepopolnosti z neuspehom, kar se odraža v občutkih krivde in neprestanem dvomu: "Sem slaba mama?"

Pomembno sporočilo, ki bi ga bilo dobro ponotranjiti, je, da popoln starš ne obstaja. Ob tem pa se zavedati, da prizadevanje za popolnost pogosto povzroči veliko škode – tako staršem kot otrokom.

Britanski pediater Donald Winnicott je že v petdesetih letih prejšnjega stoletja predstavil idejo "dovolj dobre matere". Po njegovem mnenju otrok ne potrebuje popolnega starša, ampak nekoga, ki otroku nudi ljubezen, varnost in podporo, hkrati pa mu dopušča razočaranja z veliko žalosti, frustracije, z iskreno jezo in postopno osamosvajanje z možnimi napakami in pristnim strahom.

To pomeni, da otroku ni treba izpolniti vsake želje v istem trenutku, ga zaščititi pred vsako neprijetnostjo ali neprestano odpravljati vseh njegovih težav. Prav nasprotno – otrok se skozi manjše frustracije uči potrpežljivosti, prilagajanja in samostojnega reševanja izzivov. Takšne izkušnje gradijo odpornost in samozaupanje. Čustvena regulacija je dinamika prepoznavanja, sprejemanja in odzivanja na čustva in občutke, ki se vzbudijo v otroku v različnih situacijah. In je dinamika, ki se jo mora otrok priučiti v odnosu z njim pomembnim bližnjim odraslim (najpogosteje mama oziroma oče). Če starš otroka vzgaja v želji, da ne bi občutil nobene frustracije, nobene žalosti, strahu, je izgubljenih veliko priložnosti za učenje čustvene regulacije in kasneje v življenju, ko bo teh neprijetnih stresnih situacij vedno več, bo težko zdržal.

Raziskave kažejo, da perfekcionizem pri starših povečuje stres, zmanjšuje samozavest in lahko vodi celo v izgorelost ter depresivne simptome. Matere, ki se pretirano obremenjujejo s tem, kaj si drugi mislijo o njihovem starševstvu, pogosto izgubijo zaupanje vase in začnejo starševstvo doživljati kot nenehen preizkus. Prizadevanje za popolnost pogosto oslabi odnos z otrokom. Izčrpana, tesnobna in nenehno obremenjena mama težje ostaja čustveno prisotna. Otrok pa ne potrebuje popolnosti – potrebuje stik, toplino, občutek varnosti in pristnost ob tem, da mama lahko spregovori o svojih čutenjih, a hkrati vedno prevzame odgovornost zanje.

Sodobni trendi pretirano zaščitniškega starševstva, pogosto imenovanega helikoptersko starševstvo, otrokom jemljejo pomembne življenjske izkušnje. Če starši neprestano rešujejo njihove težave, jih usmerjajo in nadzorujejo, otroci težje razvijejo občutek samostojnosti. Če starš natančno usmerja otroka, na katero oprijemalko mora stopiti, da bo splezal na vrh igrala, potem pa ga prime in spusti na tla, otrok ne bo znal zaupati v lastne sposobnosti, kako splezati na vrh in se varno spustiti navzdol. Naučijo se, da nekdo drug vedno poskrbi zanje, namesto da bi postopoma pridobivali zaupanje v lastne sposobnosti in lastno vrednost. Ker se že zgodaj v otroštvu naučijo, da drugi za njih bolje vedo, kako bi morali čutiti, misliti in ravnati, opustijo zaupanje v lastna čutenja, mišljenja in ravnanja.

Otroci potrebujejo prostor za raziskovanje sveta, za dolgčas, neuspehe in samostojno igro, v kateri izkusijo neuspeh in vrstniška nesoglasja. Prav skozi takšne izkušnje razvijajo ustvarjalnost, odpornost in občutek lastne vrednosti. Popoln nadzor in stalna prisotnost odraslih jim tega pogosto ne dopuščata. Hkrati pa stalni nadzor in želja po popolnosti vpliva na duševno zdravje starša, posebno matere. Mnoge ženske živijo v prepričanju, da morajo vedno dati otroka na prvo mesto, ne glede na lastno izčrpanost. Toda mama, ki je na robu izgorelosti, ne more dolgoročno dobro skrbeti ne zase ne za otroka.

Dovolj dobro starševstvo zato pomeni tudi sprejeti lastne omejitve. Pomeni priznati, da ni mogoče vsega nadzorovati. Da lahko preskoči dejavnost ali se dolgočasi. Otrok potrebuje starša, ki postavi mejo in reče "ne" takrat, ko tako misli in stoji za tem, starša, ki naredi napako, a se zna zanjo opravičiti in starša, ki je pristen v svojih čutenjih ter zna prevzeti odgovornost in poskrbeti zase. Ravno v tem sprejemanju "nepopolnosti" lahko vzpostavimo pristen, iskren odnos, kjer zmoremo sprejemati sebe in našega otroka v tem, kar zares smo in kar naš otrok zares je. In odnos nas več ne izčrpava, temveč nam vliva veliko zadovoljstva.