Otrokove izbruhe jeze je težko obvladovati. Kako mu pomagati, da izrazi svoja čustva?

Triletnica se razjezi, kadar ne dobi tistega, kar si želi. Ob tem zoži oči, stisne zobe in včasih celo renči. Njena mama se sprašuje, kako ji pomagati, da bo svojo jezo izražala na bolj zdrav način. Pred tem je deklica v izbruhih jeze udarjala in brcala, vendar ji je mama pomagala, da je takšno vedenje opustila in začela čustva izražati drugače.

O tej starševski dilemi je za ameriški portal Parents pisala klinična psihologinja Emily Edlynn, ki se posveča tudi otroški psihologiji. Njen pogled je spodbuden: če otrok jezo izrazi z obrazno mimiko ali zvoki, pri tem pa ne poškoduje nikogar in ničesar, je to lahko pomemben korak naprej.

Cilj namreč ni, da otrok nikoli ne bi bil jezen. Pomembno je, da se postopoma nauči prepoznati svoja čustva, jih prenesti in jih izraziti na način, ki ne škoduje njemu ali drugim.

Majhni otroci lahko doživljajo zelo močna čustva, vendar še nimajo dovolj razvitih sposobnosti, da bi jih vedno znali obvladati. Ko so razočarani, utrujeni ali ne dobijo želenega, se lahko njihova stiska hitro pokaže v obliki joka, kričanja, udarjanja, brcanja ali drugih intenzivnih odzivov.

Poleg tega malčki še razvijajo besedni zaklad, s katerim bi lahko povedali, kaj jih je razjezilo. Tudi če že znajo povedati, kaj želijo, jim je lahko v trenutku močne čustvene vznemirjenosti zelo težko razložiti, kaj se dogaja v njih.

Da bi otrok svojo jezo izrazil z besedami, mora najprej prepoznati, kaj čuti, se za trenutek ustaviti, obvladati prvi impulz in nato najti ustrezne besede. To so spretnosti, ki se razvijajo postopoma.

Zato od triletnika ne moremo pričakovati, da se bo vedno odzval tako umirjeno kot odrasel človek. Tudi odraslim namreč včasih spodleti pri obvladovanju jeze.

Eden pomembnejših korakov pri učenju čustvene regulacije je, da otroku pokažemo, da je jeza dovoljena. Ni se mu treba sramovati svojih občutkov ali jih skrivati samo zato, ker so neprijetni.

To pa ne pomeni, da dovolimo vsako vedenje, ki ga spremlja.

Otroku lahko povemo: Vidim, da si zelo jezna. Razumem, da ti ni všeč, ker ne moreš dobiti tega, kar si želiš. Lahko si jezna, ne dovolim pa, da me udarjaš.

S tem mu sporočamo dve pomembni stvari: njegova čustva so sprejeta, vendar obstajajo meje, ki zagotavljajo varnost.

Pomembno je tudi, da otroka ne sramotimo zaradi njegove jeze. Stavki, kot so Nehaj se že obnašati kot dojenček, Saj ni nič takega ali Tako grdi otroci ne počnejo, mu ne pomagajo razumeti, kaj se dogaja v njem. Lahko pa v njem vzbudijo občutek, da so nekatera čustva nesprejemljiva.

1. Najprej poskusimo ostati mirni

Ko otrok kriči, se upira ali renči, lahko tudi starš hitro izgubi potrpljenje. Toda glasno grajanje in vpitje lahko napetost še povečata.

Čeprav je to včasih težko, poskusimo govoriti mirno in s kratkimi stavki. Ni treba, da otroka v trenutku izbruha prepričujemo z dolgimi razlagami. Takrat pogosto še ni pripravljen poslušati.

Naša umirjenost mu pomaga, da se postopoma nauči umiriti tudi sam. Temu pravimo souravnavanje oziroma sočasno uravnavanje čustev: odrasli otroku s svojo prisotnostjo in odzivom pomagamo preiti iz močne vznemirjenosti v mirnejše stanje.

2. Poimenujmo čustvo, ki ga doživlja

Malčku lahko pomagamo prepoznati, kaj se dogaja v njem, tako da njegova občutja ubesedimo.

Na primer:

Jezen si, ker moramo zdaj domov.

Razočarana si, ker igrače ne moreš dobiti.

Zelo si se razjezil, ker ti ni uspelo sestaviti stolpa.

S tem otroku pomagamo povezati občutek z besedo. Sčasoma se bo lažje naučil povedati, da je jezen, razočaran ali žalosten, namesto da bi to vedno pokazal z vedenjem.

Pomembno je, da čustva poimenujemo brez obsojanja. Ni nam treba odpraviti otrokove jeze ali ga takoj prepričati, da nima razloga zanjo.

3. Ponudimo mu bližino, vendar spoštujmo njegove meje

Nekateri otroci se ob močnih čustvih želijo stisniti k staršu, drugi potrebujejo nekaj prostora. Poskusimo prepoznati, kaj naš otrok v določenem trenutku potrebuje.

Lahko mu ponudimo objem, ga primemo za roko ali se usedemo poleg njega. Če bližino zavrne, mu lahko povemo: Tukaj sem. Ko boš pripravljen, te lahko objamem.

Če udarja ali brca, mu mirno preprečimo, da bi poškodoval sebe ali druge. Pri tem ne pozabimo: cilj ni kaznovati čustva, temveč ustaviti nevarno vedenje.

4. Učimo ga, kaj lahko naredi, ko je jezen

Otrok potrebuje konkretne možnosti, kako lahko izrazi jezo, ne da bi pri tem koga poškodoval.

Glede na njegovo starost in razvoj mu lahko pomagamo, da se nauči:

- povedati Jezen sem! ali To mi ni všeč!;

- močno stisniti blazino ali udarjati po njej, če mu to pomaga sprostiti napetost;

- stopiti korak stran od situacije in se za trenutek umiriti;

- nekajkrat počasi vdihniti in izdihniti skupaj s staršem;

- narisati svojo jezo ali jo izraziti z gibi in besedami.

Ni nujno, da bo vsaka strategija ustrezala vsakemu otroku. Pomembno je, da možnosti vadimo tudi takrat, ko je otrok miren, saj se jih bo med močnim izbruhom težje naučil uporabljati.

5. O težavnem dogodku se pogovorimo, ko se umiri

Med izbruhom jeze ni najboljši trenutek za dolge vzgojne pogovore. Ko se otrok umiri, pa se lahko na dogodek vrnemo.

Vprašamo ga lahko: Kaj te je tako razjezilo? ali Kaj bi ti naslednjič lahko pomagalo? Če še ne zna odgovoriti, mu ponudimo nekaj možnosti.

Pohvalimo ga, kadar mu uspe izraziti jezo brez udarjanja ali ko se po izbruhu postopoma umiri. Tako opazi, da napreduje, četudi mu še ne uspe vedno.

Starše lahko skrbi tudi vedenje, ki ni nevarno, vendar je videti nenavadno ali družbeno nesprejemljivo. Vendar ni nujno, da je vsak izraz jeze problem, ki ga moramo takoj odpraviti.

Če otrok stisne zobe, naredi jezen obraz ali zarenči, vendar ne poškoduje sebe, drugih ali predmetov, se lahko še vedno uči izražati močna čustva. Starši ga lahko postopoma usmerjajo k besedam in drugim načinom izražanja, ne da bi mu sporočali, da je z njim nekaj narobe.

Pri tem je pomembno, da smo pozorni na razvojni korak, ki ga otrok zmore. Če je prej udarjal in zdaj svojo jezo izrazi drugače, je to lahko napredek, čeprav njegovo vedenje še ni takšno, kot bi si ga želeli.

Na otrokov izbruh se ne odzivamo samo glede na to, kaj se dogaja v tistem trenutku, temveč tudi glede na lastne izkušnje. Če smo bili v otroštvu zaradi jeze pogosto kaznovani ali smo ob jezi odraslih doživljali strah, nas lahko otrokovi izbruhi še posebej vznemirijo.

Včasih si želimo, da bi otrok čim prej prenehal jokati ali kričati, ker sami težko prenašamo njegovo stisko. Toda ni naša naloga, da vsako neprijetno čustvo takoj odpravimo. Otroku lahko pomagamo tudi tako, da ob njem ostanemo, mu postavimo jasne meje in mu pokažemo, da močna čustva sčasoma minejo.

To ne pomeni, da moramo biti vedno popolnoma mirni. Če nam kdaj zmanjka potrpljenja, lahko pozneje priznamo, da smo povzdignili glas, se opravičimo in poskusimo naslednjič ravnati drugače.

Z veliko vaje, potrpežljivosti in varnega odnosa se otrok postopoma uči pomembne življenjske spretnosti: da je lahko jezen, ne da bi moral zaradi tega prizadeti druge. In da mu tudi v trenutkih, ko ga preplavijo čustva, ni treba ostati sam.

Vir: Parents