Ne gre za uradno diagnostično kategorijo, temveč psihološki konstrukt, ki opisuje vzorec samopozabe, podrejanja in nezmožnosti, da bi posameznik postavil svoje potrebe v ospredje. Pogosto se pokaže pri otrocih, ki odraščajo ob čustveno nezrelih, egocentričnih in narcističnih starših. V prizadevanju, da bi ohranili mir in ljubezen, se ti otroci naučijo biti v ozadju.
Ime echoism izhaja iz grške mitologije, kjer nimfa Eho izgubi svoj glas, ker razjezi boginjo Hero, in odtlej lahko samo ponavlja, kar rečejo drugi. V odnosu z Narcisom, ki ljubi le sebe, Eho obstaja le kot njegov odmev. V tej simboliki se skriva bistvo echoizma – otrok si ne upa ali ne zna izražati svojih čustev, potreb ali misli, ampak se osredotoča na drugega in na to, kako se mu prilagoditi.
Kaj je echoizem in kako nastane?
Gre za obrambni mehanizem, ki se pogosto razvije pri otrocih, ki odraščajo ob čustveno nezrelih, egocentričnih ali narcisističnih starših. V sodobni psihološki literaturi je vse pogosteje opisan kot naravni protipol narcisizma – tam, kjer narcistična oseba polni prostor in zahteva pozornost, echoistična oseba ponikne, da ne bi vznemirjala. Otrok se rodi z naravno potrebo po izražanju sebe, pozornosti, regulaciji, bližini. A če v primarni družini dobi sporočila, da so njegove potrebe preveč, da zavzame preveč prostora, da ni dovolj dober ali da izražanje sebe vodi v konflikt, sram ali ignoranco, se prilagodi: nauči se ugasniti svojo pris(o)tnost.

V družini, kjer eden od staršev zavzema preveč prostora (npr. pogosto govori o sebi, pričakuje občudovanje, hitro vzkipi, doživlja otroke kot grožnjo svoji moči ali nadzoru), se otrok nauči preživetvene strategije: če bom tih, me ne bodo ranili; če se bom skrival, bo mir; če se bom osredotočil na druge, bom morda sprejet. Tak otrok se pogosto postavi v vlogo čustvenega opazovalca, ne pa aktivnega udeleženca odnosa.
Značilnosti echoizma
Otrok (in kasneje odrasla oseba) z echoističnimi vzorci:
- se težko izraža, še posebej kadar gre za lastne potrebe, mnenje ali meje;
- občuti sram ali nelagodje ob pohvali, včasih celo zavrača komplimente;
- je pretirano samokritičen;
- čuti odgovornost za občutke drugih, zlasti staršev ali sorojencev;
- ima izjemno razvito empatijo in čustveno občutljivost, a pogosto zanemarja sebe;
- se izogiba konfliktom, tudi kadar so nujni za zaščito sebe;
- se boji, da bi bil "preveč" – preveč čustven, preveč glasen, preveč viden;
- pogosto izkuša notranjo praznino in težko pove, kaj si želi, saj je tako dolgo zanemarjal stik s svojimi potrebami.

Posledično vstopa v nezdrave, morda celo zlorabljajoče odnose, kjer se znova žrtvuje; se boji bližine, ker pomeni ranljivost; ima težave z mejami, ker jih ni bil vajen; pogosto razvije anksioznost, depresijo, izgorelost; težko občuti radost ali notranjo polnost, ker nima stika s seboj.
Echoistični otroci se pogosto razvijejo v odrasle, ki so navzven prijazni, potrpežljivi, tihi, "nezahtevni" – a znotraj globoko ranjeni, ker niso nikoli smeli biti slišani in sprejeti takšni, kot so.
V večini primerov narcistični starš ne more prepoznati echoizma pri otroku, saj zaradi lastnih obrambnih mehanizmov ni zmožen empatije, samorefleksije in sprejemanja otrokove ranljivosti brez občutka ogroženosti. Echoistični otrok s svojo čustveno občutljivostjo pogosto deluje kot tiho ogledalo starševskih pomanjkljivosti, kar narcistični starš doživlja kot kritiko ali grožnjo, zato se običajno odzove z zanikanjem, zaničevanjem ali ignoriranjem, skratka z vedenji, ki echoizem še poglabljajo.
Echoizem ni le sramežljivost ali zadržanost. Je strategija preživetja v družinskem okolju, kjer otrok ni mogel varno čutiti in se izražati. A na srečo se ta varnost lahko ponovno vzpostavi – z odnosom, ki je dovolj nežen, sočuten in varen, da otrok spet sliši svoj glas. Če pa kot starši prepoznate echoistične vzorce pri sebi, niste sami. Sočutna terapevtska podpora lahko pomaga pri prepoznavanju teh ran in ustvarjanju nove notranje resnice.
Viri: PsychologyToday / HealthLine / VeryWellMind
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV