Ali vaša hvala otroka morda omejuje?

Večina staršev oznake uporablja povsem nedolžno. Pogosto so celo izrečene z ljubeznijo ali ponosom. Toda strokovnjaki opozarjajo, da lahko oznake, ki jih otrokom pripisujemo v družini, sčasoma postanejo del njihove identitete.

Kot poroča Easysocilogy.com, psihologi že desetletja opozarjajo na pojav, ki ga imenujejo samouresničujoča se prerokba. Gre za situacijo, ko začne posameznik verjeti oznaki, ki mu jo pripisujejo drugi, nato pa svoje vedenje nezavedno prilagodi temu pričakovanju. Oznake lahko pomembno vplivajo na samopodobo, vedenje in odnose posameznika.

Če otrok neprestano posluša, da je "sramežljiv", lahko začne verjeti, da je to njegova glavna osebnostna lastnost. Če ga družina ves čas opisuje kot "problematičnega" ali "neodgovornega", lahko razvije občutek, da od njega nihče ne pričakuje ničesar drugega.

Podobno velja tudi za na videz pozitivne oznake, kot so "genij", "priden otrok" ali "naš zlati otrok". Tudi te lahko ustvarijo pritisk, da mora otrok ves čas izpolnjevati pričakovanja okolice.

Ko govorimo o družinskih vlogah, je najmlajši otrok pogosto deležen posebnega statusa. Starši pri mlajših otrocih pogosto postanejo nekoliko bolj sproščeni, obenem pa jih lahko dlje časa obravnavajo kot "malega otroka". To se lahko kaže v stavkih:
- "Pusti ga, saj je še majhen."
- "To bosta naredila starejša dva."
- "On še ne zmore tega."
- "Naš mali potrebuje pomoč."

Takšna sporočila se zdijo neškodljiva, vendar lahko otroku pošiljajo sporočilo, da ni tako sposoben kot drugi družinski člani. Nekateri zato tudi kasneje težje prevzemajo odgovornost ali zaupajo svojim sposobnostim.

Kot piše Psychology Today, družinski terapevti že dolgo opažajo, da otroci v številnih družinah prevzamejo določene vloge: "pridni otrok", "zabavljač", "upornik", "mirovnik" ali "tisti, ki vedno potrebuje pomoč". Takšne vloge se lahko oblikujejo zelo zgodaj in vztrajajo še dolgo v odraslost.

Težava nastane, ko otrok dobi občutek, da ga drugi vidijo le skozi eno lastnost.

Deklica, ki jo vsi opisujejo kot sramežljivo, morda v resnici potrebuje le nekaj več časa za spoznavanje novih ljudi. Fant, ki ga označujejo za navihanca, pa lahko začne verjeti, da se od njega tako ali tako vedno pričakuje neprimerno vedenje.

Strokovnjaki opozarjajo, da otroci zelo pozorno poslušajo, kako o njih govorijo starši, stari starši in drugi pomembni odrasli. Sčasoma se te informacije vključijo v njihovo predstavo o sebi.

Zato obstaja razlika med: "Ti si len." in "Danes se ti očitno ni dalo pospraviti."

V prvem primeru otroka opišemo kot osebo. V drugem govorimo o konkretnem vedenju, ki ga lahko spremeni.

Podobno velja za oznake, kot so: sramežljiv, razvajen, trmast, občutljiv, problematičen, genij, popoln. Nobena od teh besed sama po sebi ne opiše celotnega otroka.

Namesto da otroka opredelimo z eno lastnostjo, strokovnjaki priporočajo opisovanje konkretnega vedenja in priznavanje, da se ljudje razvijamo in spreminjamo.

Namesto:
"Ona je sramežljiva" lahko rečemo: "V novih situacijah potrebuje nekaj časa, da se sprosti."

Namesto:
"To je naš mali dojenček." lahko rečemo: "Najmlajši je, vendar postaja vse bolj samostojen."

In namesto:
"Vedno povzroča težave." raje:"Tokrat se je težko držal pravil."

S tem otroku omogočimo, da vidi svoje vedenje kot nekaj spremenljivega, ne pa kot trajni del svoje identitete.

Nihče ni samo "priden", "upornik", "sramežljiv" ali "dojenček družine". Otroci se spreminjajo iz dneva v dan, zato jim lahko pretirano vztrajanje pri določenih oznakah nehote omejuje prostor za razvoj.

Morda je zato ena najlepših stvari, ki jih lahko damo otroku, prav možnost, da nas vedno znova preseneti. Tudi takrat, ko ne ustreza vlogi, ki smo mu jo nekoč pripisali.

Viri: Psychology Today, Cleveland Clinic, Practical Psychology, Simply Psychology, Easy Sociology