Toda informacije, ki jih vidimo na družbenih omrežjih, niso izbrane le glede na njihovo strokovno vrednost, temveč tudi glede na to, kaj pritegne našo pozornost, nas čustveno vznemiri in zadrži pred zaslonom. Starš si ogleda en posnetek o zgodnjih znakih avtizma, tesnobe ali motnje pozornosti, nato pa mu platforma ponudi še enega, pa tretjega in četrtega. Kmalu se njegova družbena omrežja in spletni svet napolni z vsebinami o razvojnih odstopanjih, travmah, škodljivih vzgojnih odzivih in nevarnostih, ki jih prej morda sploh ni poznal.
Način, kako so spletne vsebine razvrščene in priporočene, lahko uporabnika postopoma zapre v vse ožji krog podobnih objav. Ameriška akademija za pediatrijo opozarja, da algoritmi uporabnikom pogosto ponujajo vedno več sorodnih vsebin, zaradi česar lahko njihov spletni vir postane izrazito enostranski. Svetovna zdravstvena organizacija pa poudarja, da se informacije na družbenih omrežjih posamezniku prilagajajo in da lahko čustveno nabite ali senzacionalistične vsebine dobijo večjo vidnost ne glede na njihovo strokovno natančnost in kredibilnost.
Algoritem ne ve, zakaj smo se pri določeni vsebini ustavili več časa
Družbeno omrežje ne razume, ali smo si določen posnetek ogledali zato, ker nam je bil všeč, ker smo se z njim strinjali ali ker nas je vznemiril. Zazna predvsem, da smo se ob njem ustavili, ga pogledali do konca, prebrali komentarje ali poiskali podobno vsebino. Strah je pri tem zelo močan zadrževalec pozornosti. Starš, ki zagleda naslov Pet znakov, da vaš otrok razvija nevaren vzorec navezanosti, bo morda posnetek pogledal, čeprav se mu zdi pretiran. Nato bo preveril še druge znake, začel primerjati opisano vedenje s svojim otrokom in naslednje dni bolj pozorno opazoval vsako njegovo reakcijo.
Algoritem takšno vedenje razume kot zanimanje in začne ponujati še več podobnih objav. Starš pa lahko začne njihovo pogostost nezavedno doživljati kot dokaz, da je problem zelo razširjen ali da se morda nanaša prav na njegovo družino.
Algoritemsko starševstvo se začne tam, kjer starš otroka vse manj opazuje z odprtim zanimanjem in vse bolj išče znake že vnaprej ponujenih razlag.
Več informacij ne pomeni vedno več jasnosti
Starši pogosto iščejo informacije, ker želijo ravnati odgovorno. Skrbi jih, da bi kaj pomembnega spregledali ali da otroku ne bi dovolj zgodaj zagotovili pomoči. Težava zato ni v zanimanju za otrokov razvoj, temveč v informacijskem okolju, ki ne razlikuje vedno med verodostojnim strokovnim pojasnilom, osebno izkušnjo posameznika in vsebino, ustvarjeno predvsem zaradi dosega. Posnetek lahko deluje prepričljivo, ker je predstavljen samozavestno, vsebuje strokovne izraze in se začne z udarnimi izjavami. Toda prepričljiv način predstavitve še ni zagotovilo strokovne ustreznosti.
WHO opozarja, da lahko napačne in zavajajoče zdravstvene informacije povečujejo psihološko stisko ter vplivajo na zdravstvene odločitve ljudi. Posebej hitro se širijo vsebine, ki so čustvene, preproste in ponujajo jasen odgovor na zapleteno vprašanje.
Ko začne starš opazovati otroka skozi strah
Dolgotrajna izpostavljenost tovrstnim vsebinam lahko spremeni način, kako starš otroka doživlja.
Ali dovolj govori? Se dovolj igra z vrstniki? Je njegovo izbiranje hrane običajno? Je zdravo navezan name ali preveč navezan name? Ali je njegova jeza še razvojno ustrezna? Sem ga s svojim odzivom morda travmatizirala? Takšno spremljanje pogosto izhaja iz ljubezni in odgovornosti, vendar lahko odnos postopoma napolni z napetostjo. Otrok začuti, da ga odrasli nenehno ocenjuje, preverja ali popravlja, starš pa izgublja zaupanje v lastno poznavanje otroka, saj vsaka nova vsebina odpre nov razlog za skrb.
Algoritem pri tem ne pozna otroka, njegovega razvoja, družinske zgodovine ali vsakodnevnega okolja, pozna le vedenje uporabnika na platformi. Kljub temu lahko začne posredno oblikovati način, kako starš razume svojega otroka.
Poseben pritisk sodobnega starševstva
Prejšnje generacije staršev so imele manj informacij, vendar so bile pogosto prepuščene tudi napačnim prepričanjem, pomanjkanju podpore in normaliziranju škodljivih vzgojnih praks. Večja dostopnost znanja je zato pomemben napredek. Sodobna težava ni v tem, da starši vedo preveč, temveč da prejemajo ogromno nepovezanih informacij brez jasne hierarhije njihove zanesljivosti. Strokovno priporočilo pediatra, osebna zgodba vplivnice in poenostavljena razlaga raziskave se lahko na zaslonu pojavijo druga za drugo ter so vizualno videti enakovredno.
Ob tem se pojavlja tudi pritisk, da mora odgovoren starš vse spremljati, prepoznati in preprečiti. Če ne pozna najnovejšega izraza, metode ali opozorilnega znaka, lahko dobi občutek, da otroka zanemarja. Starševstvo tako postaja projekt nenehnega spremljanja tveganj.
Kaj lahko staršu pomaga ohraniti širšo sliko?
Na družbenih omrežjih je mogoče najti kakovostne vsebine, podporne skupnosti in strokovnjake, ki zapletene teme približajo širši javnosti. Koristno je preveriti, kdo informacije podaja, na katerih virih temeljijo in ali razlikujejo med splošnim ozaveščanjem ter individualno strokovno oceno.
Posebna previdnost je potrebna pri objavah, ki:
- iz enega vedenja sklepajo na diagnozo;
- uporabljajo izraze vedno, nikoli ali to je zanesljiv znak;
- pri starših vzbujajo močan strah, ne da bi ponudile kontekst;
- vsako otrokovo stisko razlagajo kot posledico starševske napake;
- obljubljajo preprosto rešitev za zapleten razvojni ali duševni pojav.
Včasih staršev ne prestraši tisto, kar se dogaja z otrokom, temveč tisto, kar jim je algoritem pokazal dovolj velikokrat, da se je začelo zdeti verjetno. Ko skrb vztraja dlje časa ali pomembno vpliva na družinsko življenje, spletno preverjanje ne more nadomestiti pogovora s pediatrom, psihologom ali drugim ustrezno usposobljenim strokovnjakom.
Viri: American Academy of Pediatrics – HealthyChildren.org / World Health Organization: Infodemic Management in Health Emergencies
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV