Samopodoba je celota, katere del sta tudi samozavest in samospoštovanje. Že zelo zgodaj pa začne nastajati in se oblikovati. Gre za precej kompleksen del nas in skozi celotno naše življenjsko obdobje se le-ta spreminja. Od tega, kakšno samopodobo bo imel otrok, je odvisno tudi, na kakšen način se bo soočal z življenjskimi izzivi in kako bo gradil svoje odnose z drugimi ljudmi. Zato je izjemno pomembno, da otroku pomagamo graditi zdravo samopodobo, da bo samozavestno vstopal novim preizkušnjam naproti in se spoštoval.
Pomembno je, da otroku pomagamo oblikovati okolje, v katerem bo razvijal zdravo samopodobo. Zato moramo biti pozorni na naslednjih 7 dejavnikov, ki lahko znatno vplivajo na zmanjšanje le-te.

Kritiziranje
Gre za sramotenje, kritiziranje, posmehovanje otroka pred sovrstniki in starši, v šoli ali doma. Kadar otroka kritizira oseba z avtoriteto, katere mnenje otroku neznansko veliko pomeni, lahko to spodbudi rušenje otrokove samopodobe in posledično samozavesti. Konstruktivna kritika, na prilagojen način, je seveda za razvoj otroka izjemno pomembna. Kritika, ki v sebi skriva posmeh, sramotenje ali izpostavljanje šibkosti otroka, pa je vsekakor nezaželena, saj lahko znatno vpliva na njegovo dojemanje samega sebe.
Ni čustvene odzivnosti od staršev
Starš otroka ignorira in se mu ne odziva, tudi ko otrok želi vzpostaviti stik. Vede se, kot da ga ne vidi in ne sliši, ali pa so odzivi starša zadirčni, omalovažujoči, negativni. Otrok se nato z razlogom vpraša, kaj dela narobe oz. kaj na njemu odbija pozornost starša. Tudi v kasnejših odnosih bo vedno hrepenel po odobravanju, pozornosti in ljubezni, ki jih ni prejel v primarni družini.

Pretirana pričakovanja staršev
Če starši otroka ne spoštujejo in ga ne sprejemajo zaradi njega samega, njegove osebnosti, temveč ga cenijo in ocenjujejo le skozi njegove uspehe in dosežke, se otroci na to pogosto odzovejo z depresijo, anoreksijo, anksioznostjo in podobno. Pretirana želja staršev po uspešnem otroku je lahko znak njihove nesamozavesti in neizpolnjenih želja. Otrok že od malega čuti, da imajo starši do njega posebne zahteve in visoka merila. Najhuje pa je, da si začne otrok zelo zgodaj tudi sam postavljati previsoke cilje, ki jim večkrat ni kos. Postane perfekcionist in žrtev pričakovanj staršev, o sebi pa ima konstantno mnenje, da bi lahko bil boljši.
Primerjanje z drugimi
Nekateri starši zavedno ali ne primerjajo svoje otroke z drugimi – bodisi njihovimi sovrstniki, bodisi s svojimi dosežki. Primerjanje otroka z njegovimi sovrstniki mu da signal, da ni dovolj dober, sposoben, inteligenten, kar ne deluje dobro za razvoj pozitivne samopodobe. Za lažjo predstavo si lahko v mislih zavrtimo scenarij, kako bi bilo nam – staršem, če bi nam naši lastni starši očitali, da nismo dovolj skrbni, dobri, sproščeni starši, kot so ostali. Verjetno se nihče ne bi počutil prijetno, kajne?

Slab uspeh v šoli
Uspeh v šoli lahko znatno poveča ali zmanjša samozavest otroka. Poskušajte ga podpirati pri predmetih, ki ga veselijo in ga spodbujati. Pri tistih, ki mu gredo morda slabše, pa mu poiščite pomoč. Če gre za znanje zunaj vašega dometa ali morda preprosto nimate časa za dodano poučevanje, poiščite otroku inštruktorja, ki si bo zanj vzel čas in mu pojasnil snov. Otrok bo s krepitvijo znanja krepil tudi svojo samopodobo.
Zdravstvena stanja
Različna zdravstvena stanja ali spremembe, ki se odražajo na počutju ali videzu otroka, lahko znatno znižajo njegovo samozavest. Pomembno je, da prepoznate stisko otroka in mu s pogovorom pomagate sprejeti sebe takšnega, kakršen je. Mu pojasniti, da je edinstven in krasen ter mu morda omogočiti stik ali druženje z nekom, ki ima podobne izkušnje in bo lahko pomagal s kakšnim nasvetom več.

Nadlegovanje, zlorabe ali travmatične izkušnje
Telesno, spolno in čustveno zlorabljanje so dejavniki, ki bistveno načenjajo samopodobo otroka. Ne le, da otrok izgubi samozavest, hkrati izgubi tudi zaupanje v ljudi okoli sebe. Nadlegovanje ali zloraba pri otroku povzroči občutek sramu, zaradi katerega se načenja tudi njegova samopodoba. Izjemno pomembno je prepoznati znake, ki kažejo na tovrstne izkušnje – kot so anksioznost, tesnoba, depresija, žalost, umik, zapiranje vase, slaba komunikacija ipd. Če ugotovite, da pogovor ne pomaga, se obrnite na strokovno pomoč, ki jo otrok v tem primeru potrebuje.
Komentarji (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV