Psiholog razkriva: Vsaka bolečina, strah ali sram, ki ga otrok doživi od starša, je nasilje

"Bič je prišel iz raja" – to je tragična misel, ki se prenaša z generacije na generacijo pri vzgoji otrok. Čeprav se nekateri starši zavedajo, da je telesno in psihično kaznovanje nasilje, včasih popustijo pod pritiskom svojih staršev ali starih staršev, ki so dosledno upoštevali to pravilo, zato prihaja do udarcev po zadnjici, klofut, vlečenja za lase in ušesa ...

Tako se postavlja vprašanje: "Zakaj je starš, ki brezmejno ljubi svojega otroka in bi zanj dal roko v ogenj, pripravljen prav temu otroku povzročiti telesno in psihično bolečino ter trpljenje?"

Kako zgraditi odnos, poln spoštovanja?

Del odgovora je v tem, da nekateri starši ne prepoznajo vseh oblik telesnega in psihičnega kaznovanja kot nasilje, ki škoduje otrokovemu razvoju, ampak jih štejejo za del "stroge" vzgoje. Prav tako eden od štirih staršev verjame, da so nasilne metode učinkovite, eden od petih pa meni, da otrok včasih zasluži klofuto.

Psiholog, izr. prof. dr. Miroslav Rajter, eden od avtorjev UNICEF-ove raziskave o nasilju, je za Net.hr pojasnil, kaj je telesno in psihično nasilje, kakšne so njihove posledice ter staršem podal praktične nasvete, kako se znebiti negativnih in škodljivih "vzgojnih metod" ter z otroki vzpostaviti odnos, poln medsebojnega spoštovanja, razumevanja, podpore in ljubezni.

"Telesno nasilje nad otroki vključuje vsako namerno uporabo fizične sile, s katero odrasla oseba otroku povzroča bolečino, poškodbo ali trpljenje, ne glede na to, ali je bil cilj discipliniranje', vzgoja' ali zgolj izliv jeze zaradi konflikta z otrokom. Takšni postopki nikoli niso opravičljivi, saj otroku povzročajo tako fizično kot čustveno škodo," poudarja dr. Rajter.

V telesno nasilje spadajo:

- udarci z roko ali predmetom (pas, palica, kuhalnica),

- vlečenje,

- potiskanje,

- metanje predmetov proti otroku,

- resnejše oblike, ki pustijo modrice, praske ali brazgotine,

- posebej nevarni postopki, kot so stresanje majhnih otrok ali odvzem hrane in spanja kot "kazen".

"Ključno je razumeti, da vsa dejanja, ki otroku povzročajo bolečino, strah ali sram, niso vzgoja, temveč nasilje. Otroci, izpostavljeni telesnemu kaznovanju, pogosto čutijo tesnobo, negotovost in sram, dolgoročno pa se lahko razvijejo vedenjske težave, težave v odnosih in motnje v čustvenem razvoju. Z uporabo kazni, še posebej telesnega kaznovanja, se razvija odnos nezaupanja in strahu pred reakcijo staršev, kar spodbuja vedenje, usmerjeno v izogibanje kazni, ne pa k dolgoročni spremembi vedenja," pojasnjuje strokovnjak.

Starši telesno kaznujejo otroke iz različnih razlogov, dr. Rajter pa dodaja, da večinoma ne gre za slab namen, temveč za vpliv kulture, lastnih izkušenj iz otroštva, stresa ali preprosto pomanjkanje znanja, kako drugače reagirati.

Čeprav psihično nasilje ne pušča vidnih sledi, so njegove posledice lahko enako hude ali celo hujše, saj globoko posegajo v čustveni in psihološki razvoj otroka.

"Psihično nasilje vključuje vsako vedenje odrasle osebe, ki otroku povzroča čustveno bolečino, strah, sram ali občutek nepomembnosti. Za razliko od telesnega nasilja ne pušča vidnih sledi, a lahko ima enako hude in pogosto dolgoročne posledice," pravi dr. Rajter.

V psihično nasilje spadajo:

- žaljenje, poniževanje, posmehovanje,

- strašenje, grožnje, čustveno izsiljevanje,

- stalna kritika, ignoriranje ali odvzem pozornosti in ljubezni,

- postavljanje otroka v vlogo "odraslega", npr. reševanje konfliktov med starši ali prevzemanje odgovornosti za starševska čustva.

"Otroci, izpostavljeni psihičnemu nasilju, pogosto razvijejo občutek krivde, negotovost, nizko samopodobo in težave pri ustvarjanju zaupanja v druge," poudarja psiholog.

Dr. Rajter poudarja, da je pomembno:

- prepoznati stres in močna čustva, ki sprožajo impulzivne reakcije,

- razvijati podporo s partnerjem ali okolico,

- biti pozoren na lastno vzgojo in kulturo, ki lahko prenaša nasilne vzorce,

- vzgajati otroka z ljubeznijo, spoštovanjem in doslednostjo, ne s strahom,

- iskati strokovno pomoč, kadar je prisotna impulzivna agresija ali težave z duševnim zdravjem,

- sprejeti lastno nepopolnost in učiti otroke, da je normalno delati napake in se učiti iz njih.

"Biti boljši starš pomeni stalno učenje, prilagajanje in zavedanje, da je odnos z otrokom pomembnejši od vzgojnih metod. Otrokom je bolj pomembno, da jih vidimo, slišimo in razumemo, kot to, da je njihovo vedenje popolno'," je za konec dejal dr. Rajter.