Bibaleze.si

To se zgodi, če otroka pretirano hvalimo

Lina Eržen

Vzgoja in vrtec

0
23. 08. 2023 09.20

Ste prepričani, da na otroka ne gledate kot še na en svoj projekt? "Danes so ljudje navajeni načrtovati svoje izobraževanje, svojo kariero, smotrno preživljanje prostega časa ... Tako se zgodi, da skrbno načrtujejo tudi otroka in vse, kar je povezano z njim," pove psihologinja Tamara Kancilija Kosmač. A kaj hitro lahko tako otrok postane le še en projekt, ki ga je treba uspešno izpeljati in se z njim drugim tudi dokazati.

Omogočite otroku, da si izbere šport, ki ga ima rad in v katerem je dober.

"Danes se starši od vsega začetka trudijo kar največ vlagati v svojega otroka," pripoveduje psihologinja Tamara Kancilija Kosmač. Prav zato imajo tudi na voljo že toliko ponudbe. "Kmalu po rojstvu otroka se mama lahko z dojenčkom že vključi v razne aktivnosti, kot so na primer plavanje za dojenčke, joga za dojenčke ... Videla sem že tudi angleščino za dojenčke." Starši se poskušajo z otrokom udeležiti čim več takšnih aktivnosti, saj so prepričani, da bi sicer lahko bil njihov otrok za kaj prikrajšan. Menijo, da mu bodo le tako lahko omogočili kar najboljši vstop v mladost in odraslost.

A tako pogosto razmišljajo prav zato, ker na otroka gledajo kot še na en svoj projekt, pri katerem se je treba potruditi, da uspe. "Zato je treba že dojenčka vključevati v najrazličnejše aktivnosti. Ves čas je prisoten strah, da bi lahko, če ga ne vključijo povsod, zamudili priložnost za razvoj kakšnega otrokovega talenta. Če ga ne odkrije, ga namreč kasneje ne bo mogel izkoristiti. Starši doživljajo občutek, da morajo otroku res omogočiti prav vse, kar jim ponuja ta moderni svet. Sicer se bojijo, da bi lahko začel zaostajati za vrstniki. In še več – bojijo se, da ne bo imel možnosti postati najboljši, najuspešnejši, najlepši ..."

Težava je tudi pretirano poveličevanje

Prva zanka je otrok kot še en življenjski projekt poleg uspešne kariere, svojega stanovanja ... Druga zanka, v katero se pogosto ujamejo starši, ki na otroka gledajo kot na svoj projekt, pa je, da ga začnejo preveč poveličevati. "In to se začne že zelo kmalu. Radi pretiravajo že pri mejnikih, ki jih dosegajo dojenčki – kdaj se je obrnil, kdaj se je začel plaziti, kdaj je povedal prvo besedo ter seveda, kako kompleksna je ta bila ... Večina otrok vse te mejnike doseže v okviru normalnega razvoja. Vendar pa je za takšne starše znak za alarm že, če otrok doseže nek razvojni mejnik nekje v povprečju. Nato iščejo vse mogoče vzroke in poskušajo to popraviti, s tem da otroka vodijo k strokovnjakom in na dodatne aktivnosti."

Ko otrok vstopi v vrtec ali šolo, prav tako zanj organizirajo čim več popoldanskih aktivnosti. Otrok naj bi se preizkusil v čisto vsem, da bi tako obstajalo res čim več možnosti, da se zgodi, da je otrok na določenem področju čudežno talentiran. "Pri tem iskanju talentov pogosto tudi spregledajo resnične otrokove interese, kajti ti morda niso to, kar si zanje predstavljajo sami. Poleg tega pa tudi ni dobro, da se otroku v popoldanskem času sploh ne pusti več, da je samo otrok. Starši se morajo zavedati, da dobi otrok veliko izkušenj, novih znanj in socialnih spretnosti ob prosti igri z vrstniki. Otrokova ustvarjalnost se ne razvija le v organiziranih obšolskih dejavnostih, kjer odrasla oseba odloči, kaj bodo otroci počeli. Ustvarjalnost celo večkrat izhaja iz dolgočasja. Zato staršev ne bi smelo skrbeti, ali je otroku dolgčas. Občutek imajo, da ga morajo ves čas animirati in zabavati, a se ne zavedajo, da jih s tem vzgajajo v nesamostojne odrasle, ki ves čas potrebujejo, da jih zabava nekdo drug."

Starši se lahko zaradi otrokovih uspehov uspešni počutijo sami. S tem lahko nadomeščajo svojo željo po večjem uspehu.
Starši se lahko zaradi otrokovih uspehov uspešni počutijo sami. S tem lahko nadomeščajo svojo željo po večjem uspehu.FOTO: iStock

Psihologinja opozarja, da je pretiran trud, da bi postal otrok čim boljši, lahko tudi posledica želje, da bi prek otroka izživeli lastne neizživete želje in cilje. "Ali pa starši pogosto uporabijo otroka tudi tako, da se z njim ali z njegovimi uspehi hvalijo prijateljem. Na ta način imajo občutek lastne uspešnosti, saj so bili pri projektu otrok očitno uspešni."

A otrok ne more biti staršev projekt. "Otroku moramo le pomagati, da razvije svoje interese in postane samostojna in odgovorna oseba." Tega pa niti ne bomo dosegli s tem, da ga bomo po cele dneve pravzaprav prepuščali v roke drugih ljudi, pa kakršne koli reference pri delu z otroki ti že imajo. Otrok se mora tudi igrati sam in na svoj način. In sam se mora izboriti z občutkom dolgčasa.

Kaj pa, če otroka pretirano hvalimo?

"Težava seveda ni sama hvala. Otrok pohvalo potrebuje," najprej prične Tamara Kancilija Kosmač. "Težava je, kaj pri otroku pohvalimo in na kakšen način mu to pohvalo izrečemo. Otroka moramo pohvaliti, ko si to zasluži. S tem gradimo otrokovo samopodobo. Težava pa se pojavi, ko starši ne pohvalijo otrokovega dejanja, temveč otroka samega. Otrok pa mora izvedeti, kaj točno je naredil dobro, na kaj točno smo ponosni. Na tak način otrok začne razumeti, kaj se od njega pričakuje, kaj pa ne." Ni pa dobro niti otroku zgraditi nerealno samopodobo. "To se zgodi, ko mu govorimo, da je najboljši, najlepši ... Na neki točki v življenju bo lahko otrok ugotovil, da pa morda ni najboljši in najlepši." Če bo njegova samopodoba zgrajena na takih presežkih, mu bo lahko takrat zelo težko.

Otrok ne more biti staršev projekt.
Otrok ne more biti staršev projekt.FOTO: Shutterstock

In še z nečim mu lahko starši zelo otežijo življenje. Če ga poskušajo obvarovati vsake frustracije. Otrok se mora naučiti sproprijemati tudi s takšnim čustvom. Kajti celo življenje jih pred tem ne bo mogoče varovati. Če pa bodo na frustracijo prvič naleteli, ko bodo starejši, se lahko znajdejo v veliki stiski. "Ko so otroci, se namreč reševanja težav lahko naučijo na enostavnih primerih. To je denimo poraz pri družabni igri. Če otrok na težavo prvič naleti mnogo kasneje, je ta lahko veliko hujša. Takrat se lahko ta otrok pod težo tega bremena zruši. Zato je pomembno, da starši otroku pustijo, da doživi tudi neuspeh, da doživi frustracijo. Seveda naj mu ob tem nudijo oporo. Pomagajo naj mu, da se po neuspehu pobere ter da razume, zakaj se je to zgodilo. Ne rešuje pa se vsake težave namesto njega." Le tako otroku pomagamo, da bo postal odrasel, ki je pripravljen na življenje.

UI Vsebina ustvarjena brez generativne umetne inteligence.

Komentarji (0)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV
Bibaleze
Bibaleze
SLEDI NAM:
Bibaleze.si
Oglaševanje Uredništvo PRO PLUS Moderiranje Piškotki Politika zasebnosti Splošni pogoji Pravila ravnanja za zaščito otrok
ISSN 2630-1679 © 2024, Bibaleze.si, Vse pravice pridržane Verzija: 740